Fantastični kabare ponuja presenetljivo in novo gledališko izkušnjo. Njihova odrska iluzija je bila tako presenetljiva in magična, da je to postal naš način gledanja. Kar je tudi bistvo. Ukiniti tisto presneto mejo med odrom in publiko, ki smo je vajeni. Igralci so z gibanjem razširili običajno zamejen odrski prostor, dvorana je doživela svetlobno preobrazbo in igralco so počasi sestopali z odra ter vstopali k nam pri stranskih vratih.
Beseda je naše najmočnejše orožje, lahko tudi smrtno rani.Vse, kar smo, kar želimo, čutimo, česar nočemo – izražamo z besedami. In vajeni gledaliških predstav vemo, da je tradicionalna gledališka igra mimesis realnosti, ki je izražena z besedo, največkrat dialogom med igralcema, da je srž predstave v tem, kar slišimo. Jasno je, da ima beseda v realnem življenju in gledališču (ki je posnetek te realije) veliko vlogo. Že v začetku 20. stoletja so ugotovili, da očitno preveliko.
Predhodniki avantgardne, simbolistične pa futuristične (in vseh ostalih »-izmov«) in nenazadnje tudi absurdne dramatike so na prelomu prejšnjega stoletja gledališče prevetrili s tako silo, da so vsi ostali brez besed. Dobesedno! Adolphe Appia, Edward Gordon Craig, Aleksander Tairov in mnogi, ki so sledili, so trdili, da je besedi v gledališču podeljena prevelika funkcija, da je treba znižati njeno gospostvo ter večati funkcijo luči in giba. Iskali (in našli) so sredstva, kako vzpostaviti stik z gledalci preko drugih kanalov in umetnosti, ki ni zgolj verbalna. Za Appio je bil koncept pomembnejši od realizacije, častil je Richarda Wagnerja, ampak zgolj kot libretista, postavitve oper so se mu zdele odvečne. Wagner je nato sam ustvaril koncept Gesammkunstwerka, zlitje treh umetnosti – poezije, glasbe in slikarstva. Z razvojem Jacques-Delacrozove ritmike postane gledališče tudi plesno in gibalno. Postane vsezdruževalno in povezuje umetnike z različnih področij in želi dati publiki izkušnjo, ki ni zgolj estetska. In tak je Fantastični kabare.
Ustvarjalci predstave – premierno uprizorjene včeraj, 1. aprila – so tri igralke Teatra Narobov (Alenka Marinič, Maja Dekleva in Sonja Vilč), absolventi radijske in gledališke režije in dramaturgije (Marko Bratuš in Jaša Jenull), glasbenik Jure Karas, vokal Ane Duša, kostumografka Katarina Zalar ter režiserka Vida Cerkvenik – Bren in dramaturginja Magda Lojk. Prvič smo ob nakupu vstopnice dobili tudi nekakšen gledališki list, ki je napovedoval in opisoval koncept predstave, skice z vaj in vsakršne ideje in izmišljije, ki so med vajami nastale. Kako danes uprizoriti konstrukt, ki je nastal v prvi polovici 20. stoletja, je bilo verjetno eno glavnih vprašanj ustvarjalcev. Seveda ne kopirati in narediti plagiata takratnih avtorjev, ampak predstavo, ki bo iskala nove kanale, po katerih bi lahko komunicirala z občinstvom in ki bo hkrati tudi sodobna. Primeren in posrečeno izbran pripomoček za to je znanstvena fantastika.
Pet v različne bele preobleke oblečenih igralcev je vizualno očitno spominjalo na Nezemljane, s čimer je bil takoj na začetku ustvarjen element potujitve gledališča, ki smo ga vajeni, in igralcev, kakršnih smo vajeni. Bili so premikajoči se del scene in ustvarjalci živega gledališča, ki z vsakim gibom ustvarja odrsko atmosfero. Vsak igralec je bil individualen lik, ki je kompatibilno združeval gib in zvok. Odsekani gibi igralke so bili v skladu z nekakšnim mehaničnim robotskim zvokom. Neskončno počasni gibi so se ujemali z igralčevim molčanjem. Mehki, pojoči zvoki so bili zvočni odraz igralkinega obraza, ki je izražal začudenje. Tleskanje z ustnicami je delovalo kot zvok, ki prisesa stvari nase, kar je igraleč dejansko tudi počel. Naključno gibajoči in vsak po svoje delujoči igralci so postali improvizirana kombinacija v prostoru, med seboj so trčili vedno po naključju. Predstavo so ustvarjali njihovi gibi v prostoru, zvoki, glasba in luč.
In kakor je predstava z uvedbo Nezemljanov ukinila spol in z mehaničnimi gibi vse, kar je kakorkoli podobno človeku, je z ukinitvijo mimetičnosti realnega ukinila tudi kavzalnost dogodkov. Tako se dogodki ne spremljajo diahrono, ampak gledamo pač tisto, kar dobimo v trenutku. Kar je bilo prej, sploh ni važno in ni povezano s tem, kar bo sledilo. Njihova odrska iluzija je bila tako presenetljiva, močna in magična, da je to postal naš način gledanja. To pa je tudi bistvo. Ukiniti tisto presneto mejo med odrom in publiko, ki smo je vajeni. Igralci so z gibanjem razširili običajno zamejen odsrki prostor. Dvorana je doživela svetlobno preobrazbo, luči so se prižgale in igralci so počasi sestopali z odra ter vstopali k nam pri stranskih vratih. Fascinacija nad igralci in igro, kakršno doživljamo v temi sedeči gledalci ob gledanju osvetljenega odra v Drami, Mladinskem gledaliču, MGL-ju in drugod, so zaslepile prižgane luči, ki so v središče postavile nas, občinstvo.
Počasi so nas beli Nezemljani potegnili v svoje igranje, s skupaj staknjenimi prsti smo prelivali energijo, si mežikali, tleskali z jezikom in peli čudne zvoke z njimi. No, to je bilo potem. Potem, ko smo preboleli šok, da kaj je pa zdaj to, ugasnite luči, mi hočemo samo gledati, pustite nas lepo pri miru sedeti v temi. Ampak, hej, gledališče ni nujno samo to! Če so igralci tako pogumni, da se posebej za predstavo pobrijejo (vsi, brez izjeme!), da se odpovejo svojemu najmočnejšemu orožju (torej besedi), je njihov zadnji korak, da pridejo k nam. Da sodelujemo tudi mi, večno molčeča publika. Richard Wagner je rekel, da če teater ni svet, potem ni teater. Danes zvečer in jutri imate še priložnost, da greste v KUD ne le gledat predstave Fantastični kabare, ampak ustvarjati predstavo. Pojte, božajte se in dotikajte se s prstki! Bodite gledališče.
Komentarji
komentiraj >>