Dragi Karol Jozef Wojtyla. Pravijo, da o mrtvih vse dobro. Tudi ti si zdaj mrtev. Mediji so se razgovorili o tem in skoraj vsi te kujejo v zvezde. Od branjevk na trgu do šolanih gospodov. A mene vendarle pri vsem skupaj nekaj gloda.
Dragi Karol Jozef Wojtyla. Pravijo, da o mrtvih vse dobro. Tudi ti si zdaj mrtev. Mediji so se razgovorili o tem in skoraj vsi te kujejo v zvezde. Od branjevk na trgu do šolanih gospodov. A mene vendarle pri vsem skupaj nekaj gloda.
Res je, da si večkrat obkrožil svet in se vedno javno izrekal za mir. Res je celo, da si javno nasprotoval zadnji iraški avanturi meni ne vedno ljubih Amerov in njihovih pomagačev. Svaka ti čast za to! Tvoje telo so zdelale bolezni in poizkus atentata, a ti si se z nezemeljsko močjo upiral tuzemskim tegobam. Videti si bil prijazen krhek možic, ki ga imajo vsi radi. A kljub naštetemu vedi, da bi si zaradi nekaterih tvojih ne tako malenkostnih dejanj in stališč vendarle zaslužil tudi par poštenih okrcev.
Čeprav si se trudil za mir v svetu, si s svojim delovanjem nemalokrat deloval prav proti temu in zaostroval družbene napetosti. Začel si sicer dobro. Na Drugem vatikanskem koncilu, leta 1965, ki je odpravil maše v latinščini in spodbudil katolike k aktivnejšemu verskemu udejstvovanju, si igral integralno vlogo. Poleg tega si napisal tudi serijo v akademskih krogih dobro sprejetih knjig in razprav o številnih temah. Med njimi sta bila tudi odnos med religijo in filozofijo ter katoliški koncept spolnosti. Sploh to zadnje, kjer si priznaval vlogo spolnih potreb kot dela zdravega življenja, so ti glede na dotedanji kontekst verskih tradicij šteli še posebej v dobro. Pa tudi meni se zdi to prav carsko. A žal je bil tvoj sloves progresivca glede področja spolnosti kratkega diha.
Ko si postal papež Janez Pavel II., si namreč kljub začetnim uspehom pri soočanju Cerkve s številnimi novimi etičnimi vprašanji, ki jih prinaša rapiden razvoj sodobnih tehnologij, ostal pri mnogih temah neomajno konzervativen. V vlogi arhitekta katoliške dogme si v kasnejših letih svojega pontifikata v skladu s cerkveno tradicijo trmasto zavračal kakršnekoli premike na področju številnih ključnih družbenih vprašanj.
Izrekel si se proti splavu, kontracepcijski tabletki, homoseksualnosti, uporabi kondoma, ločitvi, pornografiji, raziskavam zarodnih celic, ženskam kot duhovnicam in porokam duhovnikov. Kako misliš, da so se ob tem počutili najstniške neprostovoljne nosečnice, geji, lezbijke, milijoni okuženih z virusom HIV, samozadovoljujoči se ljudje, številni neozdravljivi bolniki, ženske na sploh in duhovniki s spolnimi potrebami?
Vsem naštetim si povedal, da je vsakršno poseganje v svet spolnosti in razmnoževanja razen prokreativnega seksa med moškim in žensko velik greh, za katerega plačujejo božjo kazen. Najbrž ti je zdaj tudi jasno, da si jih s tem kot svetovno vpliven in spoštovan mož družbeno izobčil in številnim med njimi tudi dejansko vcepil nevrotične občutke sramu in krivde. Pa bi tovrstno trdosrčnost glede človeške spolnosti za silo še lahko pogoltnil, če bi dosledno vzdrževal red vsaj v svojih vrstah.
Cel svet so namreč dodobra pretresli pedofilski škandali ameriških duhovnikov, ki jih je med drugimi tudi s podporo tvojega Vatikana pomagal prikrivati bostonski nadškof in kardinal Bernard Law. Govori se, da si po razkritju škandalov sprejel Lawjev odstop šele v drugo. Pa še takrat si bil menda omahljiv, ker si bil prepričan, da tvoja Cerkev ne more biti odgovorna za tisoče pedofilskih primerov v svojih vrstah, četudi je sama pooblastila njihovo skrivanje pred lokalnimi organi pregona. Za piko na i pa si Lawu »za kazen« zgolj zrihtal udoben pred-upokojitveni položaj v Rimu.
Vendar pa, dragi Karol, ti tvoje zmote glede spolnosti še nekako spregledam. Navsezadnje se nanje požvižgam, saj gre za stvari, o katerih nisi imel pojma. Kakorkoli, tvoja izvajanja v zvezi s spolnostjo so me zadevala le zelo posredno.
Zato pa se bojim, da me je bolj neposredno zadevalo, in me tudi še bo v bodoče, tvoje pečanje z Opus Dei. Kljub lepemu imenu, ki pomeni božje delo po naše, vedi, da me delovanje te organizacije, ki si jo prav ti razglasil za osebno prelaturo, močno skrbi. Noben pi-ar me namreč ne bo prepričal, da organizacija, ki razpolaga z milijardami dolarjev lastnega kapitala, obvladuje vatikanske finance in ima številne svoje ljudi v vladah in mednarodni politiki, deluje v imenu miru. Sploh pa ne, ker so njeni cilji povsem jasni; torej priboriti tvoji Cerkvi osrednjo družbeno vlogo, kakršno je imela nazadnje v srednjem veku.
Pravijo, da si se Opusa Dei bal celo ti, ki si bil sam papež. Najbrž si zato leta 1992 tudi beatificiral samega ustanovitelja organizacije, španskega duhovnika Joseja Mario Escrivo de Balaguerja y Albasa. In to kljub umazanim detajlom, kot je na primer ta, da je Escriva le nekaj dni po krvavem državnem udaru v Čilu odhitel na proslavo ob ustoličenju »svojega duhovnega sina« generala Pinocheta. No, šel si celo tako daleč, da si čilskemu diktatorju ob njegovi zlati poroki, 18. februarja 1993, naklonil »posebni apostolski blagoslov«.
Verjamem, da si deloval iskreno in v dobri veri, a vedi, da si veliko stvari preprosto zamočil. Tudi zaradi tvoje konzervativnosti živim v manj mirnem svetu. Kako pa Opus Dei vpliva na moje življenje, pa si ne upam niti pomisliti. Domnevam le, da je z njegovim delovanjem svetovna družbena klima manj sproščena, kot bi lahko bila.
Zato, dragi Karol, ti pred odhodom k Bogu želim vsaj še očiščenje v vicah. Verjamem, da morda nisi zmogel dovolj duhovnih moči, da bi zaoral novo ledino v mastodontski tisočletni Cerkvi in brcnil Opus Dei v rit, a glej ga zlomka! Zaradi tega namesto tebe, ki si bil na pristojnem položaju, plačujejo milijoni drugih.
Pa vendarle, Karol. Odpuščam ti. Zakaj bil si le figurica, prijazen obraz v rokah vsemogočne sebične Cerkve. Ob srečanju s tvojim Bogom ti bo to sicer menda itak jasno. Močno si želim le, da bi bilo vsaj še komu v tostranstvu.
Pozdrave v onostranstvo ti pošilja Blaž R.
P.S.: Če Bog res obstaja, pozdravi še njega. Se vidimo, pa brez zamere.
Komentarji
komentiraj >>