Sreda, 6. 4. 2005
BIGor
Zadnji, četrti album skupine Queens of the Stone Age je izšel natančno pred petnajstimi dnevi. Le deset dni po izidu se je znašel med najbolj prodajanimi ploščami minulega tedna na domači lestvici Slo Top 30 Delove priloge Vikend Magazin. Tudi tiste, ki ne zaupamo preveč takšnim lestvicam, je takojšnji skok albuma Lullabies to Paralyze na visoko peto mesto presenetil. Podatek nas opozarja, da gre za pri nas dolgo in težko pričakovano izdajo. Le redki neorockovski bendi so se v zadnjih letih znašli na tej lestvici in prav zanimivo bo ta petek spet pokukati nanjo ter preveriti, ali so se Queens of the Stone Age obdržali. In zakaj je temu tako? Queens of the Stone Age sodijo med tista neorockovska imena, ki so v zadnjih letih zdramila mainstream sceno, so pa med vsemi edino ime, ki je doslej nastopilo pri nas. S koncertom pred slabima dvema letoma v Križankah so pustili dober vtis, in prav to je osnovni razlog za takšen topel odziv naših kupcev plošč... (v celoti...)
...*Godba Queens of the Stone Age je bila vedno prepletena z zgodbo skupine. Idejno in ustvarjalno jedro skupine sta od začetkov tvorila njena frontmana, kitarist Josh Homme in basist Nick Oliveri. Skozi soavtorstvo večine dosedanjih komadov se je razgalil njun medsebojni odnos, ki je bil vedno v barvah jing-janga. Med številnimi gostujočimi glasbeniki, ki so šli skozi skupino, sta doslej najbolj masten odtis pustila bobnar Dave Grohl in pevec Mark Lanegan. Z njima je nastal eden ključnih rockovskih albumov zadnjih desetih let Songs for the Deaf, ki je težko prekosljiv glasbeni izdelek. Zato je bil nov album Lullabies to Paralyze toliko zahtevnejša naloga za skupino, v kateri so se zgodile korenite kadrovske spremembe. V skupini ni več punkerja Oliverija, zato tudi razuzdanosti in neukrotljivih izbruhov ni več. Josh Homme se je brez starega tovariša znašel pred novo preizkušnjo. Soavtorstvo za večino novih komadov si deli z bobnarjem Joeyem Castillom ter kitaristom in multiinstrumentalistom Troyem Van Leeuweonom, ki sta se zasedela v skupini po predlanski turneji s Queens of the Stone Age. Z njima je nastala plošča, ki je na svoj način posvečena Oliveriju, ki je soavtor skladbe Mosquito Song na predhodnjem albumu, iz katere je tudi vzet naslov novega, četrtega albuma. Ne glede na to, koliko sta Castillo in Leeuweon pridonesla k atmosferi celotnega novega albuma, je na plano izstopila predvsem Hommejeva melanholičnost. Ob prepoznavnih popoidnih rokačinah so se v ospredje prerinile mračne zamisli Josha Hommeja. Ustvarjalni potencial Queens of the Stone Age je vseskozi vešče parafraziranje znanih rockovskih obrazcev, s katerimi nas občutljivo zapeljujejo. Tudi tokrat se srečujemo s preverjenim principom dela. K sodelovanju so bili povabljeni številni zunanji glasbeniki, med katerimi so pristno karmo pustili predvsem kitarist Billy F. Gibbons iz ZZ Top in pihalni ansambel The Main Street Horns. Z novim albumom, ki ni na prvo žogo, ni presežen predhodnji, kar tudi ni bil namen. Ohranila pa se je rdeča nit, brez spanja na starih lovorikah je skupina z na kožo pisano ji mešanico trdega rocka, metala, punka in psihadelije obrnila novo stran.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>