Vladajoča politična garnitura je že pred svojim uradnim ustoličenjem ugotavljala, da je z našo deželo nekaj treba narediti. Nekaj je bilo treba storiti, da bo pristno desničarstvo prepredlo Slovenijo in se zavleklo v sleherno poro. Desničarstvo v smislu skrajnega konzervativizma na področju družbe in kulture ter ekstremnega ekonomskega neoliberalizma .
Vladajoča politična garnitura je že pred svojim uradnim ustoličenjem ugotavljala, da je z našo deželo nekaj treba narediti. Nekaj je bilo treba storiti, da bo pristno desničarstvo prepredlo Slovenijo in se zavleklo v sleherno poro. Desničarstvo v smislu skrajnega konzervativizma na področju družbe in kulture ter ekstremnega ekonomskega neoliberalizma.
Potem ko nam je komaj tri mesece po svojem nastopu združba slovenskega preporoditelja Janeza Janše že obljubila začetek konca pokojninskega sistema in privatizacijo zdravstva, je svoje lovke stegnila še proti enemu od najsvobodnejših in obenem najbolj manipuliranih področij - po informiranju.
Ministrstvo za kulturo je prvega aprila objavilo prav nič smešen in žal tudi ne izmišljen predlog zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki predstavlja krepko predelano in obdelano različico dosedanjega zakona. Da bo jasno: gre za zakon, ki bo urejal ustroj, delovanje in »output« RTV-ja. Predlog je na prvi pogled le še ena izmed mnogih pravniških pisarij, ki natančno urejajo status, dejavnost, upravni sistem in financiranje neke institucije, v tem primeru javnega medijskega zavoda. Natančnejši pogled v njegovo besedilo pa razkriva, da gre za eno izmed rešitev iz pobude »Nekaj je treba storiti«. Vsebuje dolg uvod, ki pojasnjuje razloge, zaradi katerih je sprememba zakona potrebna. Skrbno so zaviti v znano nabijanje o tem, kako mora Slovenija vsa področja svojega obstoja harmonizirati z Evropsko unijo oziroma ji biti v vsem enaka. Kot nedopustno pa je še posebej omenjeno, da je Slovenija edina država na svetu, v kateri je na čelu sveta nacionalne radiotelevizije že drugi mandat nekdanji predsednik bivše totalitarne politične organizacije. S tem je seveda mišljen večni grešni kozel Janez Kocijančič.
Besedilo obrazložitve zakona je močno razvlečeno z začetnim delom, ki vsebuje predstavitev medijskih sistemov tistih držav po svetu, ki nekaj veljajo in naj bi Sloveniji s tako rekoč nemogočo ureditvijo javnega medija služile za zgled. Avstrija, Italija, Francija, Nemčija, Velika Britanija, Švedska, Švica in seveda ZDA. Našo slovansko sestrico Češko, ki je zaradi vladnega poskusa uvedbe podobnega zakona pred petimi leti doživela malo žametno revolucijo, so pisci predloga zakona o RTV gladko prezrli.
Kot pravi Mićo Mrkaič, Slovenija že zamuja vlak za totalno državno reformo, ki jo je Slovaška – pomislite! – v paketu z vsemi področji človekovega delovanja izvedla v pičlem letu. Izvedli so jo, citiramo: »Mladi ljudje z diplomami iz Stanforda in doktorati iz Harvarda, torej hudobneži, ki jih pri nas že skoraj vsak bedno neizobraženi levičarski novinarček zmerja z genocidnimi liberalci,« konec citata.
Ekonomski strateg Slovenije Mićo kot enega izmed ključnih pogojev za uspeh neoliberalne reformacije navaja medijsko podporo. V svojem članku z naslovom »Pismo iz Slovaške«, ki je bil minuli četrtek objavljen v Financah, piše, kako je Slovaška vlada pri izvajanju svojih ukrepov za popolno eliminacijo primesi socialne države uživala močno podporo tamkajšnjih medijev. Slovenski zlobni, rdečkarski novinarji pa nenehno udrihajo po strateškem svetu in njegovih progresivnih ekonomistih, ki si slovenske državljane prizadevajo osrečiti z neoliberalno gospodarsko shemo, o kakršni je pred par desetletji sanjal njen ideolog Geoffrey Sacks.
Ker torej glavni vladni svetovalec pravi, da vlada potrebuje medijsko propagando, pardon, podporo, je bilo nujno zakonsko predpostaviti medij, ki bo resnično izkazoval svojo privrženost oblastem. Obetajoči se zakon o RTV Slovenija ukinja sedanji svet RTV in nadzorni odbor. Namesto njiju pa uvaja nadzorni in programski svet. 11-članski nadzorni svet bo sestavljen pretežno iz prodanih duš. V njem bo bolj ali manj usodne odločitve sprejemalo 5 ovčic, ki jih bo izbral parlament, štirje izbranci vlade in le dva delavca RTV. Naloge 29-glavega programskega sveta pa bodo odslej vezane izključno na programsko vsebino radia in televizije. V njegovi domeni pa bo tudi imenovanje in odstavljanje generalnega direktorja.
Poglejmo si pobliže, kdo dejansko imenuje glavnega vladnega RTV-jevskega predstavnika: po enega člana programskega sveta imenujeta madžarska in italijanska narodna skupnost, enega imenuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti, dva člana pošlje katoliška Cerkev, tri osebe predstavljajo zaposleni na RTV, preostalih 21 od 29-ih članov programskega sveta pa določi parlament. Med slednjimi jih parlamentarci le 5 izberejo direktno, 16 pa naj bi jih določili na predlog široke, neizogibno arbitrirajoče laične in strokovne javnosti.
Po okusu vladajoče ideologije izbrani generalni direktor javne RTV bo po novem zakonu užival celo vrsto pristojnosti, ki jih sedanji šef Aleks Štakul nima. Poleg vpliva nad poslovanjem zavoda bo »generalni« v svoje pesti dobil tudi programsko shemo RTV-ja, to pa predvsem prek možnosti imenovanja direktorjev radia in televizije ter vseh ostalih vodilnih kadrov znotraj medija.
Če se vrnemo k znani desničarski, v predjanševski eri spisani pobudi »Nekaj je treba storiti«. Spomnimo, da je bilo v njej več zahtev, ki so združevale željo po ideološko pluraliziranem elektronskem mediju ter po živih prenosih parlamentarnih sej in sestankovanj vlade na drugem programu slovenske nacionalke. Z novim zakonom je potreba po mediju z desno orientacijo izginila, hrepenenje po prenašanju parlamentiranja pa ostaja. In ker je oblast spoznala, da sta ji oba TV programa življenjsko potrebna, je sklenila uvesti še tretjega, tako imenovani parlamentarni program. Na njem bodo Slovenci vsako minuto smeli videti in slišati, kako se njihovi reprezentanti vzajemno izganjajo z govorniškega odra, mlatijo z levičarskimi časopisi in si v medsebojni ljubezni delijo vzdevke.
Da pa se kateremu od bistrejših državljanov predelani zakon ne bi zazdel sumljiv in da se prek prenosa parlamentarnih in vladnih sej oblastniki ne bi komu tako zamerili, da bi čez štiri leta volil kakšnega opozicionarja, so umni pisci zakona o RTV poskrbeli tudi za čokoladico. Sladkost prihaja v obliki ukinitve RTV prispevka, ki odslej ne bo več del računa za elektriko. Veselila se bo raja, ki je do grla sita dolgih dokumentarcev in sterilnih zabavnih oddaj na nacionalki in prosti čas raje uživa ob žajfastem sporedu komercialnih kanalov.
Presrečen bo tudi predsednik parlamenta France Cukjati, ki je nemalokrat potožil, kako po krivici mu je naloženo plačevanje naročnine na nacionalko, ko pa je sploh ne gleda in ne posluša. Novi zakon bo z znižanjem prispevka razveselil tudi tiste, ki nacionalko gledajo vsaj občasno.
Predlog zakona o radioteleviziji Slovenija mora obravnavati vlada. Ko ga bo ta potrdila, v kar nikakor ne gre dvomiti, bodo o njem razpravljali državnozborski junaki. In potem bomo imeli zakon, s katerim bomo spet dobili pravo pravcato državno RTV, kot smo jo poznali v času rajnkega komunizma. Le da z RTV marionetami tokrat ne bo upravljala komunistična, ampak Janševa demokratska partija.
Komentarji
komentiraj >> Re: »Državni udar na RTV«
miha [17/09/2005]
a bi se dalo zvedet, kje bi si lahko navaden smrtnik sam prebral besedilo zakona o rtv.si, zaradi katerega bomo naslednjo nedeljo imeli referendum??? Vsi mahajo naokoli s svojimi interpretacijami in občasnimi navedki, celotnega teksta pa ne pokažejo. moj e-naslov je miha.serucnik@gmail.com
hvala za morebitni odgovor
odgovori >>
Re: »Državni udar na RTV«
Lan [20/09/2005]
Miha, med nebrojem možnosti za potešitev tvoje hvalevredne radovednosti-evo:
http://www.kultura.g ov.si/legislations.c p2?&uid=18532
Lp, Lan
odgovori >>