Za drugo srečanje v drugem ciklu Drugačnih ved, sem se odločila na študentskem polju odpreti temo spola. Moja razmišljanja temeljijo na praksi, lastnih izkušnjah in opažanjih, ne pa na teoretskih premisah. Osnovana so na opažanju, delovanju v družbi v kateri živim/živimo, hkrati pa so tudi konstruktivna kritika nas samih, v tem primeru študentk in študentov, našega organiziranja in delovanj. Drugačnih ved torej. (Ana J.)
Morda se nam pojavlja vprašanje zakaj je potrebno odpirati, odpreti vprašanje spola, in ali je ta debata sploh še relevantna. Kadar v praksi odpiram vprašanje spola/spolov vedno naletim na nek odpor, nasprotovanja, zgražanja ter označevanja s predsodki kot so: »Ah, to so te zafrustrirane ženske«, »Sploh ne vejo kaj hočejo!«... Hm, mogoče se ti odpori ob politično neobremenjenih, korektnih konceptih, kot je 'vprašanje spola', pokažejo le v obliki isker, a ko se omeni feminizem, se vname požar. Pretiravam. Torej, če si pomagam s Freudom, s psihoanalizo, ki pravi, da tam, kjer v govorici naletiš na spodrsljaje, zanikanje, tam je na delu nezavedno. To je torej verjetno lahko nakaz, da je odpiranje tega vprašanja potrebno, da je na polju spola/spolov treba razkopavati.
Nekakšen povod, da sem se odločila vnesti to vprašanje v ta prostor, v to debato, je moje lastno opazovanje dinamike predhodnih diskusij na Drugačnih vedah. Še preden razložim kar želim izpostaviti, menim, da je potrebno poudariti, da je to le eden izmed primerov delovanja dinamike komuniciranja. Vzorec, ki se navezuje na odnose med spoli, pa ostaja enak tako na predavanjih, vajah, okroglih mizah kot na drugih ravneh študentskega delovanja.
Torej, dinamika. Na Drugačnih vedah nismo določili nekih pravil komuniciranja. In na debatah, krožkih, kjer pravila komuniciranja niso eksplicitno določena, vlada vladajoči imperativ-torej patriarhalni. Udeležba je bila na moje presenečenje, več ali manj spolno enakovredno zastopana; pol moških, pol žensk. (Hm, o teh dveh »kategorijah« moški, ženske, za katere se seveda zavedam, da ne obstajata, ne bi govorila na tem mestu, a vzela sem si pravico, da vseeno posplošim.) Hkrati pa me ni presenetilo, da so od prisotnih žensk sodelovale le dve ali tri, pri moških pa jih nekako taka številka ni sodelovala.
Na Drugačnih vedah je bilo takrat vedno čez dvajset ljudi. Vprašamo se lahko, kaj naj bi zdaj to sploh pomenilo? Kritika koga naj bi to dejansko bila? Lahko rečemo, žensk. OK. Torej ženske se moramo emancipirati, osvoboditi privzgojenih vzorcev in spregovoriti. Vsekakor se do neke mere strinjam. Hkrati pa, kaj pomeni ta emancipacija? Emancipacija od koga, česa? Zame to pomeni, da se mora ženska podrediti vladajočemu patriarhalnemu imperativu, če sploh želi, da se jo jemlje resno, da se ji prisluhne. Delovati mora kot moški.
Če se vrnem nazaj na naša konkretna srečanja, so se meni zdela bolj boji z levi za besedo, kot pa konstruktivno diskutiranje. Vsekakor je vladal občutek, da poteka tekmovanje, kjer lahko dobiš besedo le, če si najglasnejša/najglasnejši in najbolj prodorna/prodoren. Meni osebno se v takih arenah ne da sodelovati, saj tudi ne znam, ker kot ženska tega nisem bila naučena. Menim, da je potrebna emancipacija obeh, moških in žensk, potrebna je sprememba v strukturi. A kaj lahko naredimo kot študentke in študentje?
Po uvodnih besedah na omenjenem srečanju Drugačnih ved, se je vnela zanimiva debata. Govorili smo o omejujočih sponah struktur v katerih živimo in te so ovirajoče tako za ženske kot za moške. Tokrat so/smo si ženske vzele več besede kot poprej, slišala sta se oba glasova. Ugotovili/ugotovile smo, da lahko tudi konkretno postopamo k spremembah patriarhalnih struktur in sicer vsaj tako, da spreminjamo svoj mikro svet vsakdanjega delovanja. Tistim, ki se počutijo/počutimo nagovorjene pa tudi s političnim, aktivističnim delovanjem. Pa še bolj konkretni smo bili/bile, saj se je 8. marec že hitro bližal ... A to pa je že druga zgodba.
V četrti oddaji Fakultete za drugačne vede, je o (ne)enakopravnosti spolov med študenti razmišljala Ana Jereb
Komentarji
komentiraj >>