Larsen so v nekem intervjuju definirali svojo glasbo kot neskončen hodnik, ki ga podaljšaš tako, da vanj postaviš dve gledajoči se ogledali. Njihovo ime je nekoč pripadalo inženirju, ki je izumil »feedback« oddajajočega signala. S svojim izumom je signalu spremenil pot in mu določil prostor. Nekaterim se zdi glasba, ki jo ustvarjajo Larsen, ambientalna. In če to definicijo spravimo v njihov zrcalni svet, morda tudi ni tako daleč od resnice, kajti Larsen znajo res spretno spreminjati in tkati nove in nove prostorne dimenzije, v katerih se znajde njihova glasba. V tem početju so res prefinjeni. A to je njihov namen in zato tudi ustvarjajo.
in potem lahko prebereš naprej......v celoti.
Larsen se že več kot deset let, s trdim delom in muko, trudijo ohranjati ta svoj obskurno zatemnjen ustvarjalni prostor. Vanj, poleg poslušalstva seveda, spuščajo samo izbrane sodelavce. Eden izmed njih je bil tudi Michael Gira, ki je produciral in sodeloval pri njihovem predzadnjem izdelku REVER, katerega je naknadno tudi izdal pri svoji založbi Young God Records. Gira je o njihovem sodelovanju dejal: »Delal sem z njimi tri tedne, a nikoli nisem videl njihovih obrazov.« Larsen so skozi celotno snemanje igrali za ogromno belo zaveso. Gira je videl le njihove sence. Vmes je stal prevajalec, ki je komuniciral z obema stranema. A to je le Girova plat zgodbe in njemu se marsikaj zapiše, ko ga nagajivo zasrbijo prsti.
Kljub temu, da skupina Larsen okrog svoje prikrite skrivnostnosti goji skoraj nek kult, se je v vseh teh letih znatno nakoncertirala po večjem delu Evrope in si ob tem nabrala možnosti za nova sodelovanja z bendi, kot so: Neurosis, Ulan Bator, Barbez, Allun, Ronin in Einstürzende Neubauten.
In lahko bi rekli, da je njihov zadnji album PLAY zgoščena mešanica vseh teh bendov hkrati. Ozadje, ki kroji nastanek albuma, pa gre v povsem drugo smer. Inspiracijo za nove komade so iskali pri elektronskem du-u Autechre. In če poznate njihovo glasbo, vam bo ta informacija neverjetno čudaška. Predvsem potem, ko boste primerjali njihove izdelke. Prvotna ideja je bila celo, da bi posneli vrsto njunih priredb, a ker je celotno snemanje zašlo v improvizacijske loge, so komadi Autechre dobili povsem nerazpoznavno obliko. Lahko rečemo, da so v njune oglate sintetične zvoke primešali nov melodičen zvok, ki je dobil krivuljasto obliko. Končni izdelek je šest skladb, ki so jih podpisali Larsen sami.
Pri tokratnem albumu so se kitare omehčale ob zvoku harmonija, ksilofona, električnega klavirja, violine, čela in od vedno prisotne harmonike, katera ima pri Larsen že skoraj liturgično mesto.
Vsi ti inštrumenti skoraj nikoli ne samevajo. Večinoma se komadi začnejo s počasnim lebdenjem godal oz. z repetitivnimi in enostavnimi kitarskimi akordi, katerim se stopnjevito pridružujejo še ostali inštrumenti. Kar sledi, je samo še veliko prepojeno hipnotično ozadje. Vsak komad se skoraj zbrano vrne k svojemu začetku, nekateri celo brez večjega vrhunca.
Glasnejše prehode preteklih enotonskih vokalov in odtakajočega zvoka namrščeno jeznih kitar so tokrat zamenjali bobni Marca Schiava in gostujoča inštrumenta, čelo Julie Kent ter violina Matta Howdena. A ti prehodi nimajo več utesnjujoče in neobrzdane vloge nojzi eksperimentov, ki so jih Larsen vešče krojili v preteklosti. Pri komadu »S«, ki ga slišite tudi v podlagi, se bend celo zapre v zastanem ravnotežju, pri katerem spet zaman pričakujemo nekontroliran multiinštrumentalni izbruh. Sprijazniti se pač morate, da je njihov zadnji album PLAY leno linearen. Misterioznost in zastrašujoča klima, ki sta se valili v obeh njihovih prejšnjih izdelkih, sta se tokrat razblinili. In morda ta album ni narejen za zaprte prostore na natančne slušalke. Njegov zvok se bolj prilega mimoidoči pusti pokrajini, ko kilometre in kilometre zremo v isto obzorje. Album PLAY ostane še dolgo potem v poslušalčevi glavi, kljub temu, da zaključni komad »P« ponudi miren in trepetajoč izhod iz ustvarjenega ozadja.
Gotovo jih bo oznaka, da so Larsen misteriozen in eksperimentalen rock bend iz italijanskega Torina, označevala še naprej. Morda jih bodo s tokratnim izdelkom označili še za sanjače, a dejstvo ostaja, da so Larsen samosvoji, izbirčni pri izbiri sodelavcev in željni novih tavanj v svoji glasbeni poti.
V letošnjem letu, naprimer, jih je pot pripeljala k risanim filmom. Na pobudo študentov torinske akademije so za mednarodni festival Rimusicazioni uglasbili serijo kultnih kratkih risank staroste animacije, Winsorja McCaya. Za projekt, ki so ga poimenovali »Cartonianimalettimatti« oz. »risanke norih živalic«, so na festivalu prejeli prvo nagrado. V kratkem, a še neuradno, se nameravajo Larsen ustaviti tudi v Sloveniji.
V nocojšnji tolpi, ki je sestavljena iz osmih igralcev, nameščenih v dolgem hodniku, napolnjenim z ogledali, bomo slišali vseh 6 komadov. Ti nosijo preproste naslove: C, E, S, J, G in P. Tehniku pa preostane samo še, da pritisne na PLAY.
barbara
Komentarji
komentiraj >>