Sreda, 4. 5. 2005
BIGor
Na glasbenem prizorišču se vsak dan pojavi novo ime, hkrati se v glasbeni svet vračajo številna imena, ki so na tak ali drugačen način pustila pečat v preteklih obdobjih. Mednje sodi tudi veteran Peter C. Johnson, ki se je uveljavil že konec 60. let na bostonski sceni in še danes velja za okostje tedanje scene... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 4. 5. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
PETER C. JOHNSON – Soul Sherba (Hi-n-Dry, 2004)
*Na glasbenem prizorišču se vsak dan pojavi novo ime, hkrati se v glasbeni svet vračajo številna imena, ki so na tak ali drugačen način pustila pečat v preteklih obdobjih. Mednje sodi tudi veteran Peter C. Johnson, ki se je uveljavil že konec 60. let na bostonski sceni in še danes velja za okostje tedanje scene. Klubi Casablanca, Back Room of the Idler, Jack's, Inn Square Men's Bar, Swifts in Zircon so bila glasbena shajališča, kjer so se ob Johnsonu kalili Bonnie Raitt, James Montgomery, Chris Smither, The Cars, Patty Larkin, Bill Morrisey, mladi in obetavni Bruce Springsteen. Ob boku z blues legendami Sonom Houseom, Fredom McDowellom in Howlin' Wolfom, z nastopi pred Vanom Morrisonom, Velvet Underground, Townesom Van Zandtom, se je Peter C. Johnson povezal s skupino Manic Depressives na čelu z Johnom Payneom in z njimi naredil prve korenite korake, ki pa so bili kratkega daha, saj se je Johnson zapletel v pretep s skupino, po katerem je poniknil za nekaj let. Umaknil se je in v osami s 4-kanalnim kasetarjem raziskoval zmogljivosti svojega glasu ter se po dveh letih vrnil na sceno z nadimkom Half Man Half Tape. Johnsonovo eksperimentiranje s trakovi in elektroniko je privleklo pozornost Johna Anthonya, ki ga je zvlekel na založbo A & M, za katero je izdal za tisti čas zelo odmeven album. Sledilo je prijateljsko sodelovanje z Johnom Caleom, ki nikakor ni zadovoljilo založbe. Nadaljeval je pod streho CBS, a za kratek čas in zaradi golega preživetja, se je Johnson spustil v snemanje radijskih reklam in zvočno obdelavo filmov. Glasbena kariera je bila postavljena na stran vse do leta 1998, ko ga je na koncertni oder zvabila prijateljica Bonnie Raitt in mu tako vrnila samozaupanje, da se je po dvajsetih letih vrnil na sceno. Leta 2001 je objavil povratniški album Bloodshot, lani pa nov album Soul Sherpa, ki ga je ustvaril s pomočjo Howarda Thompsona, znanega po delu z Bjork, Psyhedelic Furs, 10.000 Maniacs, ter z gostujočimi glasbeniki - prijatelji s konca 60. let kot sta Bonnie Raitt in Kris Delmhorst.
Že s povratniškim albumom Bloodshot je Peter C. Johnson pred štirimi leti nakazal, da ga glasbena slava ne zanima. Njegov ustvarjalni nagib je usmerejen h glasbi, zliti z liričnimi besedili in s takšnim ustvarjalnim zanosom se je spustil tudi v nov album Soul Sherpa, ki je izšel za majhno založbo Hi-n-Dry. Po negativnih izkušnjah z velimi založbami pred dobrimi dvajsetimi leti se je Johnson prepustil glasbeni skupnosti in se zatekel k starim prijateljem z bostonske scene s konca 60. let z roko v roko z mlajšimi glasbeniki, ki jim je v veliko čast sodelovati s tem karizmatičnim avtorjem pesmi. Z albumom Soul Sherpa je prinesel skupek pesmi, ki so v stiku s preteklostjo, obenem je v njih zaznati dovršena uporaba moderne tehnologije, ki pa deluje naravno, brez vsiljivosti in intuitivno. Široka izpovednost Petra C. Johnsona je svojevrsten križanec Waitsove hrapavosti in Cohenove nežnosti. Globok in raskav glas je v nenehnem kontaktu z gladko glasbo v pogosti spremljavi nežnega, ženskega glasu, kar daje njegovim pesmim še večjo šarmantnost. Peter C. Johnson ni le večni romantik, je realist z odkrito pripovedjo o odvisnosti od drog, o boemskem propadanju in rehabilitaciji. Uravnovešenost besedila z glasbo odstira posredovano sporočilnost in z nepretencioznim žarom nadaljuje z izpovedjo občutkov in senzibilnosti.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>