... Blair že v tretje triumfiral na volitvah v Veliki Britaniji ...
... Evropska unija Kitajski puške zgolj v zameno za spoštovanje človekovih pravic ...
... pri bratih Hrvatih razsajajo teroristi ...
... Pakistan tožibaba glede iranske jedrske oborožitve ...
OFF NAPOVEDNIK
Dan, ko se je končala druga svetovna vojna, je tako rekoč pred vrati. Se je pa pred točno trinajstimi leti pripetil še en dogodek, ki ga mnogi štejejo za formalni zaključek hladne vojne. 9. maja 1992 je na kolidžu Westminster v Fultonu v Združenih državah nekdanji prvi mož Sovjetske zveze Mihail Gorbačov imel govor, v katerem je seciral obdobje hladne vojne. Dogodek je imel pomenljivo simbolno noto, saj je na istem mestu 46 let pred Gorbačovom takratni britanski premier Winston Churchill splavil izraz »železna zavesa«.
Prav Churchillov govor leta 1946 tako lahko štejemo za začetek hladne vojne. Vendar pa je zares zaživela šele tri leta kasneje, ko so tudi demonični Sovjeti končno uspešno testirali svojo atomsko bombo in tako začeli manično oboroževalno tekmo z gnilim kapitalističnim Zahodom. Čeravno se je zdelo, da so v tej tekmi slabi fantje Sovjeti, pa je bil prav ameriški predsednik Truman tisti bučman, ki je leta 1950 avtoriziral uporabo jedrskega orožja v korejski vojni. Hvalabogu so glavnega ameriškega generala v omenjeni vojni Douglasa McArthurja odpustili nekaj dni po Trumanovi jedrski blodnji, tako da do dejanske uporabe jedrskih bombic na korejskem polotoku potem ni prišlo.
Do sredine petdesetih let so se Američani opremili z vodikovimi in termonuklearnimi bombami, s čimer so eksponentno povečali rušilno moč svojega jedrskega arzenala. Ljudske mase so bile povsem »presrane«, dodatno pa jih je razburil še državni sekretar predsednika Dwighta Eisenhowerja, ki je zlim komijem zažugal s konceptom masovne retaliacije v primeru jedrske agresije na ZDA.
Kljub incidentom, kot je bila kubanska jedrska kriza, je bilo vsem stranem v hladni vojni jasno, da bi jedrski konflikt pomenil samomor. Obrambni minister v administraciji Lyndona B. Johnsona Robert McNamara je to poimenoval »vzajemno zagotovljeno uničenje«.
S propadom Sovjetske zveze je napetost sicer pojenjala, a na obzorju so se pojavile že nove jedrske sile. Njihovi voditelji pa morda niso nujno tako skulirani kot nekdanji zlobni komunisti.
Poslušate mrtvo hladni OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
Britanski premier Tony Blair in njegovi laburisti so že tretjič zapored zmagali na parlamentarnih volitvah. Lažnivi Tony je zaradi sodelovanja v napadu na Irak pod pretvezo hude varnostne grožnje sicer dobil nekoliko manjšo podporo, vendar pa je njegova stranka še vedno ohranila večino v parlamentu. Zviti Blair je to očitno »skapiral«, saj je jel že takoj po volitvah zmanjševati pomen iraške avanture in pozivati k oziranju v prihodnost, rožice pa je sadil tudi z besedami o služenju državi in narodu.
Lokalno pa so volili na palestinskih ozemljih na Zahodnem bregu in območju Gaze. Po prvih uradnih izidih je zmago proslavljalo gibanje Fatah palestinskega predsednika Mahmuda Abasa, ki je s skoraj 60-imi odstotki glasov gladko zgazilo skrajno palestinsko gibanje Hamas. Slednje si je priborilo le dobrih 33 odstotkov. Vendar pa so skrajneži kljub očitnemu porazu že sporočili, da se ne strinjajo z rezultati, in razglasili svojo zmago.
Ne strinja se tudi Evropska unija, to pa s spoštovanjem človekovih pravic na Kitajskem. A kljub temu je na evropsko-azijskem forumu ASEM v Kjotu evropski predstavnik, luksemburški zunanji minister Jean Asselborn, Kitajcem sporočil, da se morebiti lahko nadejajo odprave orožarskega embarga. Nespoštovanje človekovih pravic očitno ni več tak problem, saj je Asselborn izjavil, da bi človekove pravice lahko vključili zgolj v poseben kodeks obnašanja. Orožarski embargo traja že od leta 1989, zaradi njegove morebitne ukinitve pa so že živčni glavni kitajski nasprotniki Japonci.
Bolj resna grožnja kot ukinitev evropskega orožarskega embarga proti Kitajski pa so verjetno iranska jedrska izvajanja. Iranov sosed Pakistan je pod določenimi pogoji pripravljen pomagati Mednarodni agenciji za jedrsko energijo pri razkrivanju jedrskih namer Irana. Pakistanski premier Šaukat Aziz je izjavil, da utegnejo omenjeni agenciji v te namene poslati dele centrifug za bogatenje urana, da bi ta ugotovila, od kod izvira obogateni uran, najden v Iranu. Pri vsem skupaj je kajpada moč špekulirati, da pakistanski nameni pač niso plod neke silne dobrohotnosti, temveč bolj pritlehnih interesov. Pakistan je namreč jedrska sila, kot takemu pa mu je verjetno še kako do tega, da ohrani jedrsko premoč nad svojim sosedom Iranom.
Iran je bil dolgo znan kot podpornik terorizma, podobna zalega pa se je morda zdaj razpasla celo na Hrvaškem. Tam je domnevna teroristična skupina uradu predsednika Hrvaške, hrvaški vladi, hrvaški televiziji, televiziji RTL in časniku Večernji list poslala anonimno pismo, v katerem grozi s terorističnimi napadi po vsej Lijepi njihovi. Napadi naj bi se začeli z današnjim dnem, trajali pa naj bi teden dni. Avtorji anonimnega pisma pravijo, da jim je cilj zgolj terorizem sam po sebi. Če se izkaže, da gre za lažno grožnjo, bo duhovitega avtorja grožnje to udarilo po žepu, nadeja pa se lahko tudi pol leta »čuze«.
Čuza čaka tudi najbolj znanega hrvaškega ubežnika Anteja Gotovino. A žal se ji ta uspešno izmika. Glavna tožilka haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju ex-Juge Carla del Ponte je potarnala, da Gotovini na begu pomagajo tudi hrvaške obveščevalne agencije. Stroga tožilka pa menda tudi z veliko gotovostjo baja, da se ubežni general nahaja nekje na območju Hrvaške ali v hrvaškem delu Bosne in Hercegovine.
Afriški kolega stroge Carle del Ponte Desmond de Silva pa lovi nekdanjega liberijskega voditelja Charlesa Taylorja. De Silva je izrazil upanje, da bo Varnostni svet Združenih narodov kmalu sprejel ustrezno resolucijo, tako da bo Nigerija prisiljena izročiti Taylorja. Izgnani liberijski voditelj se je zatekel v Nigerijo po sestopu z oblasti leta 2003. Taylorja bremenijo sedemnajstih vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu v konfliktu v Sierri Leone.
Zločini prej omenjenega Anteja Gotovine imajo podlago v slabih odnosih med Hrvati in med njimi živečo srbsko manjšino. Žal pa se slabo godi tudi bolgarski manjšini v Srbiji. O njej in o bolgarsko-srbskih odnosih poroča naš bolgarski dopisnik Ivailo Stefanov.
/////////////////////////////////////////////////
Utrujeni od svetovnih travm pa se lahko danes veselimo v Ljubljani. V spomin na veličastni trenutek osvoboditve slovenske prestolnice, ki se je zgodil pred točno 60-imi leti, se lahko sprehodimo po nekdanji Poti spominov in tovarištva. Zakaj so pot, ki poteka po poti bodeče žice, ki je za časa okupacije obdajala Ljubljano, preimenovali v Pot ob žici, pa bo med drugim skušal razkriti OFF-infu sledeči Kultivator.
Še zadnjič pa opominjamo na Marijuana marš, ki se bo jutri ob treh nakadil na Jakopičevem sprehajališču v parku Tivoli. Se ga bo udeležila tudi mati županja???
////////////////////////////////////////////////
Komentarji
komentiraj >>