Slaba vest mi narekuje, da se opravičim, ker mi ni uspelo izvesti direktnega javljanja iz Afganistana. K temu velja kot olajševalno okoliščino navesti dejstvo, da tukajšnji telefoni niso nič bolj zanesljivi od kondomov domače proizvodnje. Vedeti morate, da imajo Afganistanci povprečno blizu deset otrok. Zato vam te vrstice pišem v Heratu, mestu na zahodu države, v skoraj utopičnem upanju, da jih bo najbližji internet povlekel do Ljubljane. Inshallah.
Slaba vest mi narekuje, da se opravičim, ker mi ni uspelo izvesti direktnega javljanja iz Afganistana. K temu velja kot olajševalno okoliščino navesti dejstvo, da tukajšnji telefoni niso nič bolj zanesljivi od kondomov domače proizvodnje. Vedeti morate, da imajo Afganistanci povprečno blizu deset otrok. Zato vam te vrstice pišem v Heratu, mestu na zahodu države, v skoraj utopičnem upanju, da jih bo najbližji internet povlekel do Ljubljane. Inshallah.
Za začetek preletimo različne stopnje umazanije. Na dnu lestvice imamo 'relativno čistočo' oziroma 'rahlo umazanijo', kakršne so naprimer običajne prašne police. Potem imamo 'standardno umazanijo', medtem ko še malo višje najdemo 'svinjsko umazanijo' - recimo tipa 'prenosni wc-ji na nogometnih tekmah'. Spet nekoliko višje imamo Černobil, medtem ko na vrhu lestvice kot najbolj umazano stvar na tem planetu najdemo garjavo afganistansko ovco, ki je tako umazana, da se je še svetloba noče dotakniti.Ta bitja izgledajo kot male črne luknje, ki nenehno nekaj blebetajo - zagotovo nič kaj pametnega.
Z vsem spoštovanjem do afganistanskih ovac velja omeniti, da se celotna država ne nahaja v nič kaj boljšem stanju, pri čemer velja izpostaviti predvsem prašne ceste, ki spominjajo na presahle panonske rečne struge. Med potovanjem po Afganistanu od Herata preko Kandaharja do Kabula in nazaj sem se nažrl toliko prahu, da sem konstantno sral cement, kar je resda smešno, ampak boleče.
Rekonstrukcija Afganistana poteka občutno prepočasi. Medtem ko Američani gradijo svoje naftovode ter glavne komercialne poti, večji del države še vedno mrtvo stoji v času. Afganistanci so razumljivo večinoma zelo zadržani do prve demokratične vlade in tujih vojakov, vendar s kančkom optimizma še vedno čakajo na izpolnitev danih obljub, predvsem tiste o boljši prihodnosti. Toda kot so pokazali zadnji množični protivladni in protiameriški protesti v Džalalabadu ter drugod po jugu Afganistana, se njihovo potrpljenje počasi že izteka.
Do miru v Afganistanu je vsekakor še daleč, saj na jugu in jugozahodu države še zmeraj potekajo srditi boji s talibani. Ko sem potoval iz Kandaharja v Kabul, so naš avtobus v provinci Zabul prehitevali tanki in druga oklepna vozila, medtem ko je bilo na nebu moč opaziti roje helikopterjev Apači. V bojih je bilo tisti dan, ki se ni posebno razlikoval od prejšnjega, ubitih nekaj vladnih vojakov ter okoli 20 talibanov. Slednji so se maščevali nekaj dni kasneje in v centru Kabula odvrgli bombo v internet cafe ter pri tem ubili dva človeka, šest pa jih ranili.
Večja mesta vseeno veljajo za relativno varna. Predvsem Kabul kot prestolnica velja za mesto priložnosti, če imate dovolj denarja pod palcem, seveda. Medtem ko po Kabulu rastejo vile bogatašev, ki ustanavljajo svoje kvazineodvisne stranke in komercialna združenja, pa večina prebivalstva še vedno životari v skrajni revščini. V demokratičnem Afganistanu se tako zopet uveljavlja staro pravilo, ki pravi: 'Kralji se redijo na račun svoje suverenosti, medtem ko ljudstvo strada ob svoji.'
Mogoče še beseda ali dve o glavni gospodarski panogi - pridelovanju mamil. Glede na to, da 25 gramov odličnega hašiša stane manj kot en ušiv ameriški dolar, ne preseneča, da se ga zakajajo malodane vsi. Prav nič čudnega torej ni v Kabulu naleteti na policista, ki vam ne zna pokazati poti do centra mesta, saj še sam ne ve, kje se ga drži rit. Predsednik Hamid Karzai obljublja, da bo pridelovanje drog izkoreninil, vendar mu v pomoč ni dejstvo, da ima med ljudmi naziv 'župan Kabula'. Afganistan namrec ostaja to, kar je vedno bil: razklana država, ki je v celoti ne nadzoruje nihče in kjer sta vojna ter trgovanje z mamili del vsakdanjega življenja. Sleherni govori o svobodnem ter demokratičnem Afganistanu tako še vedno niso prav nič drugega kot navadno ovčje blebetanje v prazno.
S konca sveta in iz leta 1384 po preroku Mohamedu vas je pozdravil Erik.
Komentarji
komentiraj >>