Arterija je dobila novo pomoč: Sara Jassim bo pisala o razstavi Mladena Stilinovića, ki je na ogled v galeriji ŠKUC. Obeta se utrinek iz 11. mednarodnega festivala računalniških umetnosti v Mariboru. Tega bo dopolnil daljši intervju z intermedijskim umetnikom Andruidom Kernom, ki ga je pripravil Aleš Vaupotič. Petja pa bom v center prenesla glas iz ŠentviŠke galerije P74, kjer razstavljajo Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič.

Med 10. in 13. majem, se je v Mariboru naselil 11. mednarodni festival računalniških umetnosti, pa vendar se je zdelo, da ima mariborsko, vizualijam naklonjeno občinstvo, oči zgolj za Magdaleno, ki se je pričela v istem tednu. Številne razstave in dogodki na festivalu računalniških umetnosti so bili namreč, z izjemo performansa skupine Eclipse, ki je verjetno pritegnil z eksplicitno erotiko, kaj slabo obiskani. Kakorkoli že, Arterija ni podlegla vsesplošni apatičnosti občinstva in je pokukala prav na vse razstave, ki so jih ponujale sobane v Starem Rotovžu in galeriji Media Nox in se znašla celo v studiu lokalne televizijske postaje Metka, kjer se je javnosti v realnem ponujalo tisto, kar je bilo mogoče v virtualnem opazovati tudi na spletu in televiziji.

Res je, da neodzivnosti MFRU-ja, ne gre pripisovati zgolj apatičnosti občinstva in nezanimanju za nove medije. A seveda je povsem logično, hkrati pa presunljivo žalostno, da medijski prostor z veseljem požre, letos žal zgolj povprečna, oglaševanju namenjena Magdalena in ga le malo ostane za raziskovanje možnosti sodobne umetnosti, kakršne ponuja MFRU. Festival računalniške umetnosti ne ponuja instant zabave v smislu prišel-pogledal-razumel, ampak si je treba za razumevanje posameznega dela vzeti čas in voljo, ki sta mnogokrat še na dodatni preizkušnji zaradi nerazumevanja gledalca in možnih napak v sami tehnologiji. Kljub temu, je MFRU ponudil zanimivo paleto ustvarjalnosti, ki se je širila od prikaza dela študentov akademij v Beogradu, Hagenbergu in Ljubljani, razstave podiplomskih študentov ALU, selekcije Petra Weibla, ki je v galeriji Media Nox predstavil delo Markusa Huemerja, Orhana Kipcaka, Laure Beloff, Ericha Bergerja in Martina Pichlmairja ter izbora spletne umetnosti, ki sta ga pripravila Narvika Bavcon in Aleš Vaupotič.

Med mnogimi umetniki so se na festivalu predstavili tudi Andruid Kerne in Interface Ecology Lab z delom CombinFormation. Po delu, ki stanuje na domeni http://ecologylab.cs.tamu.edu, lahko brskate doma, mi smo ponudili intervju z umetnikom, ki ga je pripravil Aleš Vaupotič.

Link do strani festivala pa je: http://black.fri.uni-lj.si/mfru/

Nekoč, takrat, ko sem se v mali šoli zvedavo spraševala, zakaj moramo s sošolci vsakodnevno zavzeto buljiti v sliko okrogloličnega in markantnega Tita, so se umetniki intenzivno borili zoper tovrstna vprašanja. Podobno kot jaz danes so iskali ustrezen, kritičen in ironičen koncept, s katerim bi subvertirali ideologijo vladajočega sistema tako, da bi jo spodbijali, kritizirali in odkrivali prikrito. Vsekakor lahko trdim, da so umetniki, ki so ustvarjali v sedemdesetih in osemdesetih letih imeli jajca! Zavrgli so predmetno obliko umetnosti, uvedli koncept in z raznimi performansi in hapeningi izzivali konvencionalno občinstvo. Razne umetniške skupine so preferirale razstavljanje izven galerijskega prostora in s tem izražale kritiko galerijskega sistema. Tako je v sedemdesetih delovala neformalna skupina umetnikov, ki jo kritika poimenuje “Skupina šesterice avtorjev”. Dela enega od šestih članov, Mladena Stilinovića, so do 18. junija na ogled v galeriji Škuc. Razstava z naslovom “Umetnik na delu”, prikazuje dela, ki so nastala v obdobju  med leti 1973-83. Postavitev je manifestacija prve faze umetnikovega ustvarjanja in predstavlja pomemben dokument časa in odziv umetnika na takratno socialno in politično atmosfero. Sprehajajoč se po razstavi, si vneto beležim enozložne stavke kot so:” Štakori so pojeli dolare.”, “Rad je potrošen.” ali “Učvrstiti položaj radnika kurcem!” Tu pa tam si tudi prerišem katero od interpretacij komunističnih simbolov, ki poplavljajo razstavni prostor. Kot sredstvo za svojo poklicno deformacijo vizualne manipulacije se mi zdijo uporabni za kritičen prikaz današnje politike vodilnih. Zamišljam si, kako subvertirati idejo,  kako jo prevesti v ustrezno vizualno podobo in jo aplicirati na primeren tržni artikel, ali še bolje, ustrezni komunikacijski prostor. Lahko bi milo dejali, da poizkušam z reciklažo preteklih simbolov prenesti idejo politične nepokorščine v današnji čas in prostor.

Dejansko pa je biti politično angažiran trenutno zelo popularno. Poplava grafiti estetike v reklamah za mobilno telefonijo in v reklamnih spotih na MTV-ju, Arafatove rutke, Che Guevara in peace majice ter druge stilske preobrazbe upora. V bistvu lahko danes s super mega računalniško tehnologijo vsakršno umetniško delo z lahkoto reproduciramo, spreminjamo, predelamo, poretuširamo, odvzamemo željeno, postavimo v “pravilno” skomuniciran kontekst in jo za nameček še strateško stržimo.

Danes nihalo trženja umetnosti niha vse močneje, težko stran od pretirane komercializacije. Še nikoli ni bila umetnost – ne kot stvaritev, temveč v svojem javnem nastopanju – bolj odvisna od pretirane tržne strategije.

In ravno konceptualizem se z odtegnitvijo objekta, na katerega bi se ideja nanašala, bori zoper masovno reprodukcijo in posedovanje le–tega. Konceptualizem vedno predstavlja idejo. Hote ali nehote jo lahko sprejmemo ali zavrnemo, enako kot katerokoli drugo umetniško delo. Idejo lahko sprejmemo, a jo ocenimo za šibko, kajti konceptualna umetnost je dobra le, če je dobra ideja. Vsa konceptualna ustvarjalnost prispeva k širši ideji o umetnosti kot nečem, česar ne gre istovetiti s posebnim predmetom - sliko, kipom ali čimerkoli že. Konceptualna umetnost vključuje in nam vceplja posebno zavest o naših lastnih dejanjih in odzivih. Kako delujemo? Kako živimo?

Sploh so najbolj učinkovita konceptualna dela tista, v katerih se vsakdanjost in ideja, ki jo sporočajo, ujemata in skupaj ustvarjata presenetljiv pogled na stvarnost. Konceptualna umetnost je večpomenska in nas sili, da na novo ovrednotimo še vse kaj drugega kot umetnost. Idejo, ki nam jo prinaša lahko obdržimo, ne moremo pa je uokviriti ali prodati.

Ker pa je pričujoča razstava vse prej kot zavita v gosto tančico nerazbranega, njena glavna ideja danes nikakor ni šokantna in provokativna, kot je bila v času svojega nastanka. Njen namen naj ne bi bil zgolj zgodovinski prikaz minulega časa ter umetnikov pogled in odziv nanj, temveč naj bi se nehote zrcalila v današnjem času in okolju, ki se zdi tako drugačno. Osebno mislim, da taka strategija razstave reproducira preteklo idejo kritike in uporništva, ki je danes zelo tržna. Razstava je postavljena zato, da nam pove, da je umetnik na delu zaspal in se zbudil v današnjem času, ko njegove kritične ideje vendarle lahko skomuniciramo, stržimo in kupimo! Uokvirimo jo v obliki trendi artikla, ki ga masovno reproduciramo. Kupca pa na ta način prepričamo, da lahko z nakupom majice z simbolom srpa in kladiva kljubuje sistemu.

Z oznamčenim aktivizmom sveta ne moremo spreminjati, lahko pa ga spreminjamo z nakupovanjem, seveda le v dobro sistemu in ne nam.

V tem tednu se bodo v galeriji P74 zaključile kar tri razstave, saj so se tam od 12. maja predstavljale Vesna Bukovec,Lada Cerar in Metka Zupančič. Kustosinja tokratnih razstav je bila po načinu kolobarjenja, ki ga izvaja galerija, Urška Jurman. Lada Cerar, ki tokrat ni mogla obiskati Arterijinega studia, se je poleg skupnega umetniškega dela z naslovom Hiteti ali biti temeljit predstavila s projektom Kdo se boji starih ljudi, ki domuje v prvem prostoru galerije. Ujamete ga lahko še v naslednjih štirih dneh, zaupamo pa vam le, da gre za socialno naravnan projekt, ki se duhovito in na raznolike načine dotika vprašanja o bivanju starejše populacije v sodobnem svetu. V studiu pa smo o njunih umetniških delih in še čem govorili z Vesno Bukovec in Metko Zupanič.

To je bila Arterija, ki smo jo tokrat pripravili Aleš Vaupotič, Sara Jassim in Petja Grafenauer Krnc. Čez 14 dni bomo med drugim potrkali na vrata razstave Petra Weibla, ki se ponuja v Moderni galeriji.