Torek, 7. 6. 2005
jasna
Včerajšnja otvoritev 21. festivala Druga godba v Cankarjevem domu je bila povsem posvečena mojstrom grlenega harmoničnega petja. Na odru sta se merili geografsko precej oddaljeni, a ravno zaradi načina izvabljanja zvokov iz glasilk še kako povezani zasedbi Stimmhorn in Huun-Huur-Tu ... (v celoti ...)
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
OFF recenzija, torek, 7. junij 2005
Stimmhorn in Huun-Huur-Tu na otvoritvenem večeru Druge godbe 2005
Včerajšnja otvoritev 21. festivala Druga godba v Cankarjevem domu je bila povsem posvečena mojstrom grlenega harmoničnega petja. Na odru sta se merili geografsko precej oddaljeni, a ravno zaradi načina izvabljanja zvokov iz glasilk še kako povezani zasedbi Stimmhorn in Huun-Huur-Tu.
Kot nakazuje že samo ime švicarskega dueta Stimmhorn, smo bili včeraj deležni igre glasu Christiana Zehndera in številnih lesenih pihal ter trobil, s katerimi se je trudil Balthasar Streiff. Stimmhorn sta na svojem prvem slovenskem nastopu zaradi pevčeve pristopnosti in nasmejanosti že v prvih sekundah nastopa pridobila močne simpatije občinstva in tako ustvarila plodna tla za nadaljnjo vožnjo skozi alpske in druge godbe.
Zehnder in Streiff sta svoj šov začela skorajda v trubadurski maniri, pri čemer je pevec, spremljajoč se na brenkalu, sočasno proizvajal osnovni, grleni ton ter nad njim skozi resonanco v ustni votlini jačal še en harmonični ton, kar je rezultiralo z žvižganjem podobno melodijo in posledično harmonijo. Streiffova vloga se je orisovala večinoma v ustvarjanju masivne podlage za metuljčkast vokal in sicer s pomočjo števila izumljenih brezimenih lesenih pihal velikanskih dimenzij, čigar videz je občasno deloval na občinstvo kar humoristično. Precej zanimivo je bilo slišati hkratno grleno harmonično petje in pihanje, ki ga je občasno proizvajal Streiff, da bi poudaril svoj inštrument kot podaljšek človeškega glasu.
Zehnderova karizmatičnost pa je bila le nekoliko bolj izražena. Ta se je, podprt s Streiffovim lesenim inštrumentarijem, po tuvanskem načinu grlenega petja, spremljajoč se na harmoniki, podal v domače jodlanje, se vživel v zamaknjenega pripovedovalca zgodb, odpel kako melodijo na popolnoma navaden način ali pa oddelal kako operno frazo, da bi potem občinstvo začel neskončno zabavati z živalskimi kriki in lajanjem ter s poudarjanjem brezsmiselnih stihov, grotesknega dihetanja in stokanja, vse spremljajoč z mimiko in telesnimi gibi, sorodnimi kakšnemu Rowanu Atkinsonu. Ravnokar opisana vokalno-dramska igra sicer vleče svoje korenine ne iz Azije in ne iz Evrope, temveč iz Kanade, pri Inuitih, čigar ženske so tovrstne »trike« uporabljale, da bi zabavale svoje otroke ob odsotnosti njihovih očetov.
Improviziranje Zehndera in Streiffa, sicer profesionalnih glasbenikov, se je nadaljevalo do samega konca njihovega solističnega dela, ki je bil pričakovano kratkotrajen, saj se grleno kreiranje harmonije težko meri z navadnim impostiranjem glasilk. Obiskovalci Cankarjevega doma so »alpske Matmos« nagradili netipično toplo in iskreno, k čemur je veliko pripomogla tudi njuna komunikativnost.
Oder so v naslednjem trenutku zasedli štirje člani svetovno znane zasedbe Huun-Huur-Tu, ki je največ prispevala k popularizaciji najbolj znanega – tuvanskega – grlenega petja, ki ima namreč največji obseg sočasnega proizvajanja večih tonov. Izraz Huun-Huur-Tu, ki predstavlja razdeljenost sončnih žarkov ob zgodnji jutranji uri, je v preteklem desetletju postal sinonim za preporod tuvanske tradicionalne glasbe.
Sam pojav vzhodnjaško mirne in zbrane četverice na odru je takoj nakazal močen, tako vizualni kot tudi auditivni kontrast v primerjavi z duetom Stimmhorn. Svoj nastop so odprli z impresivno uvodno a cappella kompozicijo z albuma The Orphan's Lament, potem pa so sledile številne večinoma vokalno-inštrumentalne »stare in pozabljene pesmi« iz južnosibirskih pastirskih krajev v bližini meje z Mongolijo. V teh so s pomočjo tradicionalnih godalskih in brenkalskih glasbil 'igil, oz. došpu'lur, 'čanzi in tolkala 'dungur Huun-Huur-Tu prepevali o svoji deželi, težkem nomadskem življenju, o tamkajšnjih rekah in planinah, o živalih, o sreči in žalosti.
Že trdno uveljavljeni tuvanski multiinstrumentalisti in mojstri izredno zahtevnih grlenih tehnik ku'mei, 'sigit in kar'gira so leta 2005 zopet prepričali eksotike željno slovensko občinstvo, ki jih je odprtih rok sprejelo kljub posameznim bolj populističnim trenutkom. Napovedi Sayana Bape so namreč dostikrat zvenele zlajnano in rutinirano, poudarek od korenin in prvinskosti ljudske godbe pa se je proti koncu njihovega koncerta nekoliko prestavil v nepotrebno ugajanje občinstvu. Tako je dolgovezenje o sibirski reki, pospremljeno s simuliranjem ptičjega in brenkali, pri nekaterih poslušalcih razvodnelo tudi v začetku precej močen vtis. Sicer bi velik talent in izurjenost vokalistov Huun-Huur-Tu v grlenem petju nedvomno prav gotovo delovala še bolj impresivno, če bi se tolkalec Alexei Saryglar s svojim markantnim basom večkrat oglasil. A ne glede na to je bilo njegovo udarjanje po 'dunguru′ eden zanimivejših elementov nastopa Huun-Huur-Tu, saj je nekatere tuvanske že tradicionalno asimetrične taktovske načine z lahkoto dodatno dimenzioniral z za evropske pojme precej nenavadnim sinkopiranjem.
Koncert so tuvanski glasbeniki kar predvidljivo zaključili z njihovo catchy poskočnico o tuvanskem mestecu Eerbek-Aksy, po zaključku solističnega dela koncerta Huun-Huur-Tu pa sta se glasbenikom na odru zopet pridružila glasbenika, prihajajoča iz diametralno nasprotnega podnebja. Stimmhorn in Huun-Huur-Tu, ki so do sedaj že sodelovali tudi na albumih, so predstavili svoje videnje alpsko-stepske zvočne fuzije, pri čemer pa večinoma niso dajali vtisa pretirane radosti in rezonance, ki se poraja ob iskrenem in močnem skupnem muziciranju. Izvedli so tudi nekatere skladbe z lanske plate Stimmhorn & Kold Electronics, kot je na primer Tuvatu.
Kljub nekoliko pomanjkljivi pripravljenosti ter posledično manj prepričljivemu improviziranju je Christian Zehnder s svojo simpatičnostjo in domišljijo zopet izvlekel nasmehe iz obiskovalcev otvoritvenega večera Druge godbe. Podprti z njegovo harmoniko in tuvansko ustno harfo oz. khomuzo ter Streiffovim grlenim petjem v gromozansko dvojno pihalo so glasbeniki ustvarili skoraj mantrično, rahlo zamaknjeno vzdušje. Potem je švicarski pevec ponovil pri inuitih inspirirano dihetanje, a sedaj v popolnoma drugačnem glasbenem in kulturnem kontekstu. Sledila je še pesem o konjih, zadnji skupni komad Stimmhorn in Huun-Huur-Tu, po katerem so se ne glede na negotovost interpretacije celotne zasedbe, še posebej pa nenatančnega Švicarja Streiffa, nekateri obiskovalci spontano dvignili in močno zaploskali glasbenikom, kar je za slovenske navade kar precej redek primer. Po odhodu z odra je občinstvo bilo še zmeraj lačno ekskluzivnosti tekočega nastopa ter je glasbenike še enkrat zvabilo na oder. Sledila je z Zehnderove strani duhovito napovedana improvizirana uspavanka, po kateri so preddverje Cankarjevega doma napolnili samo nasmejani obrazi.
Na splošno so se Stimmhorn izkazali kot pravo presenečenje, zato je primerjava z nekoliko newageovskimi albumskimi posnetki tega dueta skorajda neprimerna, Huun-Huur-Tu pa so dali ravno tisto, kar je bilo za pričakovati.
Včerajšnji koncert lahko ocenimo kot vsekakor zelo zanimiv in uspešen uvod v teden, ki ga bo zaznamovala 21. Druga godba.
Na koncertu Stimmhorn in Huun-Huur-Tu je grleno molčala Jasna Črnjarić.
Komentarji
komentiraj >>