Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Četrtek, 9. 6. ´05, 19h: BOUBACAR TRAORE: “Kongo Magni” (Marabi 2005) (2797 bralcev)
Četrtek, 9. 6. 2005
zoranp



Novi, kar nekaj časa pričakovani album enega največjih živečih afriških mojstrov igranja na kitaro je končno tu. In takoj lahko ugotovimo, da se je čakanje splačalo. Če se morda ne bomo vsi strinjali s tem, da gre za njegov do sedaj najboljši album - okusi in pogledi so različni, pa je morda komu bolj pri srcu kakšen izmed njegovih »intimnejših« -, pa je trditev, da gre za po vsebini in produkciji najbogatejšega med njimi, zagotovo manj sporna... (v celoti...)
Tolpa bumov četrtek, 9.6.2005
19.00 – 19.50
BOUBACAR TRAORE: “Kongo Magni” (Marabi 2005)

*Novi, kar nekaj časa pričakovani album enega največjih živečih afriških mojstrov igranja na kitaro je končno tu. In takoj lahko ugotovimo, da se je čakanje splačalo. Če se morda ne bomo vsi strinjali s tem, da gre za njegov do sedaj najboljši album - okusi in pogledi so različni, pa je morda komu bolj pri srcu kakšen izmed njegovih »intimnejših« -, pa je trditev, da gre za po vsebini in produkciji najbogatejšega med njimi, zagotovo manj sporna.

O Boubacarju Traoreju smo sicer na teh valovih v minulih dveh desetletjih povedali že vse, kar je povezano z njegovim življenjem in opravljenim delom. Ker pa sta od predstavitve njegovega zadnjega diskografskega izdelka »Je chanterai pour toi“ iz leta 2002 minili že kar dobri dve leti, ne bo odveč, če omenim, da imamo opraviti z eno izmed še živečih legend malijske popularne godbe. Svojo glasbeno kariero je pričel pred okroglimi 40-imi leti kot mladostniški rocker in menda celo idol »malijske twist generacije«. V domovini je s pomočjo takratnega Radia Mali dosegel precejšnjo popularnost in zvezdniški status, pozneje se je glasbeno nekoliko umaknil, umiril, poročil, nakar se je v 80. letih prejšnjega stoletja vrnil na glasbeno prizorišče kot mojstrski kitarist in pevec, kot izvajalec lastnih pesmi. Pri tem je njegovo igro na akustični kitari spremljal še kakšen tolkalec s kalabašem ali kakšnim podobnim tradicionalnim glasbilom.

Z neafriškega zornega kota smo ga kaj hitro umestili v krog izvajalcev t.im. »malijskega oziroma afriškega bluesa«, ob bok tedaj že precej bolj poznanemu in mednarodno uveljavljenemu kitaristu in pevcu Aliju Farki Toureju. Morda velja spomniti, da so bili posebna zanimivost njegovega prejšnjega, že omenjenega albuma prav trije posnetki, na katerih igrata skupaj. No, tudi pri njegovem najnovejšem izdelku zlahka potegnemo primerjave z dosedanjim delom Alija Farke Toureja.

Prav ta je namreč že pred leti s podobnim pristopom, kot ga je prepoznati na tem albumu, širil glasbene razsežnosti svojega početja, najprej s krepitvijo osnovne akustične zasedbe – kitara in eden ali dva tolkalca, praviloma s kalabašem – z dodatnimi malijskimi sodelavci, pozneje seveda tudi z neafriškimi glasbenimi gosti ter ne nazadnje tudi z uporabo sodobnih produkcijskih in studijskih prijemov. Prav v tem smislu je novi album Boubacarja Traoreja drugačen od prejšnjih, saj se je mojster pri njegovem nastajanju odločil za podoben pristop.

Čeprav je na njem osnovni trio prisoten v osmih izmed devetih nanj uvrščenih skladba, pa je Boubacar posnel eno samo samó z njim. V vseh drugih se mu namreč pridruži še vsaj en sodelavec, včasih pa jih je tudi več. Sam seveda dosledno igra akustično kitaro in poje, »Pedro« Kouyate uporablja kalabaš – razen v eni skladbi, ko poprime za »karignan« -, zasedbi pa se s kalabašem pridruži Bamba Dembelen, Emile Biayenda pa na različnih tolkalih. To je že nekajkrat omenjeni osnovni trio, s katerim potem igrata dva odlična malijska tradicionalna mojstra: Yoro Diallo s »kamele ngonijem«, eno izmed izvedenk tradicionalne zahodnoafriške male kitare, in Keletigui Diabate z balafonom; v zaključni skladbi albuma »Senekela« celo oba skupaj s triom. Sicer pa se na albumu pojavita še dva glasbena gosta. Francoski orgličar Vincent Bucher, ki smo ga v takšnih kombinacijah že srečali, se pojavi v štirih skladbah, izmed katerih je ena prava posebnost, saj gre za instrumentalni duet akustične Boubacarjeve kitare in njegovih orglic z zgovornim naslovom »Kar Kar – Vincent«. V eni sami, a morda tudi najbolj privlačni skladbi na albumu, katere naslov je »Kanou«, pa se osnovnemu triu pridruži malgaški harmonikar Regis Gizavo.

Razpon od akustičnega kitarsko-tolkalskega tria preko različnih instrumentalnih kombinacij v kvartetu (s pravkar omenjenim vrhuncem v skladbi »Kanou«) do razširjenih petčlanskih zasedb ter z več kot petminutnim instrumentalnim intermezzom kitare in orglic ponuja seveda izjemno pestro, dinamično organizirano vsebino, ki jo pričakovano bogatijo še posamezni prispevki sodelujočih glasbenikov. Vse skupaj pa spet pričakovano povezuje mojstrska kitarska igra in pa glas samega Boubacarja Traoreja. Za album »Kongo magni« je seveda sam prispeval vse skladbe in vsa besedila. Sicer pa so ga snemali v dveh delih na dveh krajih: septembra lani v Bamaku v Maliju, decembra pa v Parizu. Tam so ga potem januarja tudi studijsko obdelali in pripravili za izid, ta pa se je zgodil pri založbi Marabi Productions, uradno pred dobrim mesecem dni.

Tokrat se je mogoče brez pomisleka strinjati z na ovitku albuma zapisano trditvijo, da njegov izid »označuje nov pomemben korak v karieri tega malijskega bluesovskega velikana«. Prejšnji album »Je chanterai pour toi« je bil zanj pravzaprav netipična epizoda, nekakšna zadnja postaja na nekem njegovem predhodnem potovanju in kot takšnega ga je tudi konceptualno izpeljal. Skladbe na njem so namreč postanki in glasbeni razgovori s posameznimi bolj ali manj znanimi malijskimi glasbeniki, na glasbeno in dejansko potovanje pa se je odpravil, da bi z njim končal obdobje žalovanja za svojo ljubljeno ženo Pierette. Zato »Kongo magni« izraža še toliko bolj pomembno glasbeno stališče; pomembno zanj, pa seveda tudi za tisti del poslušalcev, ki jih je morda že skrbelo, ali se bo ta legendarni mojster sploh še vrnil na prizorišče. In vrnil se je nadvse uspešno!
Zoran Pistotnik


Komentarji
komentiraj >>