Pred nami je prvenec washingtonskega dueta, katerega začetki segajo v leto 2001, ko se je dolgoletni par, Ian MacKaye iz Fugazi in Amy Farina iz skupine Warmers, odločil za javno nastopanje pod imenom Evens. Njuna kombinacija bariton-kitare in bobnov ter petja je s sedečo izvedbo skladb postavljena na isto raven, na enakopraven nivo, od koder tudi izvira ime njunega dueta Evens. Uvodne korake igranja doma in zase sta lani nadgradila s skladbama On The Face Of It za spletno stran založbe Protest Records in Vowel Movement za otroško predstavo Pancake Mountain, letos pa z izdajo dvanajstih pesmi na albumu, ki sta ga posnela lani poleti s starim prijateljem Donom Zientarijem v njegovem washingtonskem Inner Ear studiu, stalnem zatočišču založbe Dischord, katero še danes vodi MacKaye s prijateljem in soborcem iz Minor Threat, Jeffom Nelsonom... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 29. 6. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
THE EVENS – 12 Songs (Dischord, 2005)
*Pred nami je prvenec washingtonskega dueta, katerega začetki segajo v leto 2001, ko se je dolgoletni par, Ian MacKaye iz Fugazi in Amy Farina iz skupine Warmers, odločil za javno nastopanje pod imenom Evens. Njuna kombinacija bariton-kitare in bobnov ter petja je s sedečo izvedbo skladb postavljena na isto raven, na enakopraven nivo, od koder tudi izvira ime njunega dueta Evens. Uvodne korake igranja doma in zase sta lani nadgradila s skladbama On The Face Of It za spletno stran založbe Protest Records in Vowel Movement za otroško predstavo Pancake Mountain, letos pa z izdajo dvanajstih pesmi na albumu, ki sta ga posnela lani poleti s starim prijateljem Donom Zientarijem v njegovem washingtonskem Inner Ear studiu, stalnem zatočišču založbe Dischord, katero še danes vodi MacKaye s prijateljem in soborcem iz Minor Threat, Jeffom Nelsonom. Album je nastajal v času predvolilnih shodov za ameriškega predsednika, kar se pozna v političnih in angažiranih pesmih.
V godbi življenjskih sopotnikov Evens prepoznamo številne elemente Fugazi in na sploh glasbeno ustvarjalno dušo Iana MacKayea, ki ne more iz svoje kože. Kjerkoli je že bil zraven, pa naj gre za Minor Threat, Egg Hunt, Teen Idles, Pailhead ali Fugazi, je bil vedno prisoten njegov prepoznaven, iz grla spevni vokal. Ujet z Amy Farina je opustil kričanje in se prepustil predvsem subtilnejšemu petju. Podobno bi lahko rekli tudi za njegovo prepoznavno melodično, z ritmom vodeno kitaro, ki se je ujela z mehkim, a zelo učinkovitim bobnanjem dekleta iz skupine Warmers. V smeri veliko mehkejšega zvoka, kot smo ga vajeni pri njem, se premikamo iz skladbe v skladbo, vendar ne gre pozabiti, da so se tudi Fugazi umirili v zadnjem obdobju, ki ga zaznamuje izraziti The Argument po albumu Instrument k istoimenskemu dokumentarcu in še pred njim End Hits. Med prepoznavnimi elementi najdemo tudi nove harmonične nagibe Iana MacKayea, h katerim ga je napeljala Amy Farina, ki ne le s svojim domiselnim nezapletenim bobnanjem z metlicami, ampak tudi s spokojnim, uravnovešenim petjem občasno prevzame vodilo v roke in pesem odpelje v drugo smer od pričakovane, MacKayevemu opusu pa daje novih smeri. Morda smo v primeru Evens preveč obsedeni z MacKayem, da nam popolna uravnovešenost z Amy Farina tako izstopa in boža ušesa drugače, kot smo tega vajeni. Skozi njun enakopraven odnos, ki je zlitina ali dialog, je zaznati nepretenciozne žarke, ki pa niso neangažirani. Z duhom, ki je še najbližji folk tradiciji v trku punka in post-rocka, umirjeno in skladno posredujeta pesmi, ki nikakor ne izražajo strahu. So direktne, neposredne, ne pa izrazito jezne. Prej odražajo iskriv realizem, ko se zavedaš, da ne moreš bistveno spremeniti sveta, vendar se temu upiraš. Protestniška nota iz skladbe v skladbo je posredovana intimno in čutiti je, da med njima obstaja močna kemija in da je prvenec z dvanajstimi pesmimi produkt njunega skupnega življenja.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>