Torek, 12. 7. 2005
nova
*"Vsaka glasba ima svoj trenutek, ki zahteva določene pogoje, v katerih najbolje deluje... vse je odvisno od posameznika, v kakšne globine se bo podal in kaj mu to pomeni." pravi v nekem intervjuju Aleš Uratnik, edina silnica, ki stoji za projektom NON FINIRe mai. Zdi se, da tak pogled na glasbo skoraj nujno rezultira v produkciji, ki je, če nič drugega, zanimiva. Prav res, letošnji samizdat album Katzenjammer vsebuje prav izzivalno godbo. V ozadju deloma naslanjajoč se na strip Rudolf Dirks-a iz daljnega 1897, torej prejšnjega fin-de-siecla, The Katzenjammer Kids, naj bi album povzročal neudobje, nesrečnost ali celo depresijo, vendar je ob pozornem poslušanju, temu ni čisto tako... (v celoti...)
NON FINIRe mai - Katzenjammer - (Energo, 2005)
*"Vsaka glasba ima svoj trenutek, ki zahteva določene pogoje, v katerih najbolje deluje... vse je odvisno od posameznika, v kakšne globine se bo podal in kaj mu to pomeni." pravi v nekem intervjuju Aleš Uratnik, edina silnica, ki stoji za projektom NON FINIRe mai. Zdi se, da tak pogled na glasbo skoraj nujno rezultira v produkciji, ki je, če nič drugega, zanimiva. Prav res, letošnji samizdat album Katzenjammer vsebuje prav izzivalno godbo. V ozadju deloma naslanjajoč se na strip Rudolf Dirks-a iz daljnega 1897, torej prejšnjega fin-de-siecla, The Katzenjammer Kids, naj bi album povzročal neudobje, nesrečnost ali celo depresijo, vendar je ob pozornem poslušanju, temu ni čisto tako.
Uratnik ima za seboj raznolikih 20 let takega ali drugačnega glasbenega udejstvovanja, najbolj pojaven pa se zdi nastop trash metalskega Epidemic Zone, katerega član je bil, z Motorheadi. Vendar bi bilo napak misliti, da glavna inspiracija prihaja iz le ali pretežno metalskih struj, saj je Uratnika slovenska metalska scena "izpljunila" kot preveč odprto glavo, ki je poslušala Weather Report in Al Dimeola. NON FINIRe mai tako sega v daljno leto 1992, ko je obstajal kot sfuziran kvartet, ki bi celo moral nastopiti pred Fugazi-ji, a je po spletu precej težkih okoliščin postal solo projekt in tak ostal vse do danes, ko po prvencu Pilotinstaller iz leta 2002 lahko nastavimo ušesa novemu albumu.
Ena rdečih niti samizdatega ploščka je kljub poudarjeni elektronskosti vseeno tak ali drugačen zvok kitare. Medtem, ko ta nastopa kot melanholična melodičnost ali brutalna distorzija, so komadi v resnici prepleteni z na trenutke skoraj kolažiranimi a prav nič neumestnimi elektronskimi okraski ali efekti. Res, sodobna digitalna obdelava lepo štrli iz produkcije, včasih pretanjeno in subtilno drugič z vlogo presenečenja. Ta element tako daje albumu prijetno auro sodobnosti.
Medtem, ko je NON FINIRe mai tako na prvencu kot tem albumu skoraj deklarativno "kros-žanrski" in se rad sprehaja med metalskimi rifi, etno vzorci in kvalitetno zmaličenimi elektronskimi ritmi, pa mi je pozornost in misli pritegnila specifična posebnost Uratnikovega glasbenega jezika. Skozi celotno ploščo se vleče skoraj neizbežna uporaba disonance kot glavnega lepila med posameznimi glasbenimi elementi. Ob hkratni kompleksnosti in precejšnji neočitnosti glasbene forme, občasnih "nepravilnosti" v strukturi je močna prisotnost stalnih harmoničnih skokov v disonanco in nenavadnih uporab timbralnih frekvenc in tonalitet, ki dajejo že tako prisotni kompleksnosti dodaten občutek tujosti, neznanega, skoraj eksentričnosti.
Seveda me, nas in vas, če smo vsaj malo tankočutni, to vabi v razmišljanje o tem nenavadnem elementu kot avtentičnosti glasbenega izraza. Je sploh možno postaviti vprašanje o takoimenovani "kredibilnosti" izraza, če pa je ne-navaden, izven-žanrski in ne-trendovski? In če ne, ali je potemtakem možno zatrditi, da gre za nadpovprečno originalen izdelek? Medtem, ko se lahko strinjamo, da NON FINIRe mai sicer ne uporablja nekih strašno revolucionarnih glasbenih elementov, pa je fuzija sodobnih in tradicionalnih vsebin in formulacij precej samosvoja. Vendar pa je diskurz polaritet novega in starega, sodobnega in ortodoksnega vidik, ki je le manjši kamenček v mozaiku glasbenih perspektiv in jezikov.
Z vsem poseganjem prek nacionalnih mej -- Katzenjammer je nastal tudi v sodelovanju z New Yorkškim bobnarjem in tolkacem Adamom Kriney-jem ter Camdenom in Vanesso Chamberlain-om iz Salt Lake City-ja --, pa se mi zdi, da bi bilo potrebno tovrstno -- torej samosvojo, nenavadno in inovativno -- glasbeno produkcijo uvrstiti prav v tisto včasih tako kontroverzno nacionalno identiteto, ki se je nekateri otepajo kot desničarskega konstrukta za potrebe razpredanja fašizma, drugi pa jo prav namenoma uporabljajo za podpihovanje kulturnega nacionalizma in nestrpnosti -- v resnici pa bi jo lahko videli kot nekaj, kar transgresira polarnost nacionalizma. A z drugimi besedami: če je nekaj drugačno od pričakovanega, ali celo disonantno z našimi frekvencami, in torej včasih celo nerazumljeno, bi se pravzaprav morali temu dodatno posvetiti z odprtoglavim arzenalom perspektiv. In če pustimo politično in socialno, nam za NON FINIRe mai in njegovim Katzenjammer ostaja nek poseben, nenavaden okus, hkrati nostalgičen in nov, vonj in vse ostalo vzburjeno živčevje po globoki, neznani, raziskujoči in na trenutke introvertirani individualnosti.
Luka Prinčič
Komentarji
komentiraj >>