... evropski notranji ministri zasebnosti strižejo perutke ...
... Zimbabve pričel z masovnim uvozom hrane za preprečitev lakote ...
... Kitajce razhudile Japonske namere o črpanju nafte ...
... Izraelci zadali krepke povračilne batine za palestinsko nočno raketiranje ...
OFF NAPOVEDNIK
Tako kot najbrž večina Slovencev tudi vidva, zvesta poslušalka in poslušalec, nista vedela, da je včeraj ob trinajstih po srednjeevropskem času potekala minuta molka v počastitev spomina na preminule v zadnjem londonskem bombnem napadu. No, nekateri so le vedeli. Na televiziji je bilo recimo moč videti, kako so prodajalke v najboljšem sosedu »za trenutek odložile delo« in molče odstale tisto diktirano minuto.
Pri tem se lahko človek vpraša, čemu so takšne diktirane minute molka namenjene. Seveda je vsakomur jasno, da je spomin na preminule vedno nekaj intimnega. Dejansko gre za spomin na preminule le pri ljudeh, ki so bili z njimi povezani na neki čustveni ravni. Največkrat so to le svojci in prijatelji umrlih. Pri raznih javno odmerjenih minutah molka pa je »keč« drugje.
Javne minute molka so izrazito politično dejanje. Kadar so spontane, kljub svoji morebitni patetiki izražajo pristno čustveno pretresenost javnosti. Problem pa je, kadar je minuta molka ideja vladajočih struktur. Takrat gre namreč za perfidno politično manipulacijo. »Kako le?« se vprašate. Preprosto. Četudi teoretično obstaja drobcena možnost, da gre pri slehernem pripadniku vladajočih struktur za iskreno gesto, pa to ne spremeni dokaj mračne dinamike njenega ozadja. Karkoli se torej že podi po glavah naših »firerjev«, posledice njihovih minut molka so utrjevanje javne zavesti ogroženosti in nemoči. Kot je znano, pa boječa in nemočna javnost pohlevneje sprejema omejevanje svojih svoboščin in je tako bolj voljna za to, da se ji vlada.
Kot pa, da to ne bi bilo dovolj, gre pri konkretnem londonskem bombardiranju še za nekaj. Voditelji poizkušajo tudi z minuto molka v spomin na umrle utrditi zavest, da stoji za napadom iracionalno zlo izven vsakega konteksta. V najboljšem primeru so napadalci prikazani kot tragični ljudje, ki pa so za dosego svojih interesov posegli po popolnoma nerazumnih sredstvih. Voditelji se panično bojijo, da bi javnost sprevidela pravo sliko – da bi namreč razumela terorizem kot pojav znotraj globalnega konteksta, ne pa kot demonično utelešenje čistega kaosa. Tovrstni dvom bi namreč spodnesel naše voditelje, saj bi tako postala očitna njihova soodgovornost za teroristične pojave.
Kritičen človek bo zato žaloval takrat, ko bo tako čutil, in ne takrat, ko mu bo to odrejeno. Predvsem pa bo to storil sam zase, ne pa da bo kot ovca teatralično stal sredi mesta na ogled drugim. Da niti ne omenjamo spet še stotine otrok, ki vsak dan umrejo zaradi lakote, za katere nam ne odredijo nobenih minut molka ...
Poslušate minuto molka neupoštevajoči OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
V napovedniku smo omenili minuto molka kot sredstvo za mehčanje javnosti. Evo še konkretnih dejanj. Evropski notranji ministri so se po londonskem bombnem napadu pri britanskem kolegu Charlesu Clarku zbrali na izrednem sestanku. Brihtne buče so se strinjale, da je za preprečevanje podobnih napadov v bodoče treba prisiliti evropske telekomunikacijske in internetne družbe, da začnejo shranjevati telefonske pogovore, elektronsko pošto in fakse.
Očitno je, da gre pri sklepu evropskih notranjih ministrov za evidenten debilizem. Praktično namreč ne obstaja tehnologija, ki bi bila sposobna v razumnem času obdelovati tako ogromne količine podatkov. Poleg tega so tudi javno dostopni odlični šifrirni programi za elektronsko pošto, ki jih bržčas uporabljajo vsi resni teroristi. Jasno je torej, da gre pri vsem skupaj predvsem za poizkus povečanja nadzora nad navadnimi državljani Unije, to pa pod lažno pretvezo teroristične grožnje.
Pretveza je služila tudi upravičevanju ameriškega napada na Irak. Šlo je za domnevno orožje za množično uničevanje. Javno je sicer že dolgo znano, da je šlo za lažni alarm, je pa vendarle moč čutiti določeno zadoščenje, ko to prizna tudi kaka velika riba. Ena takšnih je ameriški podsekretar za politične zadeve v Pentagonu Douglas Feith, ki ga kritiki ameriške administracije štejejo med glavne režiserje napada na Irak. Gospod je skesano priznal, da so naredili napako, ker so preveč napihovali nevarnost domnevnega iraškega orožja za množično uničevanje. A čeprav se Feith poslavlja s položaja, je v taistem pogovoru trmasto vztrajal, da je bila odločitev za vojno povsem pravilna.
Zaenkrat pa se še nihče ne kesa, ker v Zimbabveju grozi hud napad lakote. Po predvidevanjih Združenih narodov naj bi bili ogroženi štirje milijoni ljudi. Mačehovska zimbabvejska vlada je sicer predvidela bedno letino, a krivdo za pomanjkanje zdaj iz svojih zmotnih zemljiških reform vali na sušo. Genialni zimbabvejski voditelji so doslej tudi odklanjali pomoč Združenih narodov, češ da bodo sami nahranili svoje ljudstvo. Poleg tega pa je svoje h krizi pripomogel še radikalni vladni urbanizem, ko so pred časom porušili barakarska naselja za kakšnih 300 tisoč ljudi. Vlada zdaj namerava izpeljati masovni uvoz hrane iz Južne Afrike, mi pa pri tem lahko držimo pesti, da bo uspešen.
Medtem ko Afriko daje lakota po hrani, Kitajce in Japonce grudi lakota po nafti, o čemer smo že poročali. Tako so Kitajci uradno zatežili Japoncem, ker so si slednji samoodobrili pravice za črpanje nafte v delu Vzhodnokitajskega morja, ki ga Kitajska šteje za svojega. Kitajci so potezo Japoncev označili za hudo provokacijo, na zagovor pa so tudi poklicali japonskega veleposlanika in mu izročili protestno noto. Japonci so se pri tem nekoliko podelali v hlače in zdaj čivkajo, da bi se o zadevi radi pogovorili. Pristojni japonski gospodarski minister je pri tem masleno navrgel, da se je ponudila edinstvena priložnost, da morje spora postane morje prijateljstva.
Vprašanje pa je, kdaj bodo lahko Palestinci in Izraelci govorili recimo o pesku prijateljstva. V pretekli noči so Palestinci menda izstrelili 39 raketnih in minometnih izstrelkov na izraelska območja. Večina jih je ciljala na mestece Sderot na mejnem območju med Izraelom in Gazo, pri tem pa je umrla 21-letna Izraelka. Napad naj bi bil odgovor na izraelske kršitve premirja, ki sta ga osmega februarja v Egiptu podpisala izraelski premier Ariel Šaron in palestinski predsednik Mahmud Abas.
Seveda Izraelci niso čakali križem rok in so nad Gazo nemudoma poslali svoje helikopterje. Ti so po navedbah prič masovno zraketirali begunska taborišča Deir el Bala in Han Junis, k sreči pa žrtev in ranjenih ni bilo. Kakorkoli že, šlo je za največji izraelski napad v zadnjih nekaj mesecih, po navedbah izraelske vojske pa je šlo za napad na skladišče orožja in Hamasov urad.
Spodbudnejše od bližnjevzhodnega je ozračje v Srbiji. Tam je senat beograjskega okorožnega sodišča izrekel zaporne sodbe štirim pripadnikom paravojaške enote Maščevalci. Obtožnica jih je bremenila ugrabitve in umora 16-ih muslimanov iz kraja Sjeverin pri Priboju na jugu Srbije leta 1992. Za svoja dejanja so trije od obsojenih prejeli po 20, eden pa 15 let zapora. Glavni med obsojenimi Milan Lukić naj bi sodeloval tudi pri podobnem zločinu v Štrpcih, kjer so pobili 19 lokalnih muslimanov.
Po standardni porciji poročil o lažeh, krvi, spopadih, pohlepu in drugih svetovnih tegobah pa še domače obvestilo za potrošnike. Začele so se poletne razprodaje obutve in tekstila. Da ne boste naokrog hodili strgani in neurejeni, se lahko nalezete potrošniške mrzlice in se odpravite panično drenjat v trgovine. Pazite le, da vas prodajalci pri tem ne nategnejo. Če pa vas že, pa to stoično vzemite kot pravično kazen za naš splošni v brezglavo potrošnjo usmerjeni način življenja.
Komentarji
komentiraj >>