4. julija smo si v Salzburgu ogledali cirkuško predstavo kolektiva AOC z naslovom Questions de directions, ki je nastala v sodelovanju z italijansko koreografinjo Rebecco Murgi. Rebecco Murgi slovensko občinstvo pozna iz predstav Mateje Bučar Room and Road pa tudi kot ustvarjalno sodelovko Emila Hrvatina iz predstave COLECT-IF. V preteklem času je veliko sodelovala tudi z Iztokom Kovačem in vsem poznano skupino ENKNAP.

Kolektiv AOC je slovenskemu odrskemu prizorišču neznan. Novonastala predstava sodobnega francoskega cirkusa se konceptualno razlikuje od primerka tovrstne uprizoritvene prakse, ki ga je bilo moč lani videti v Cankarjevem domu. Cirkus Cirkör [sirkör], sodobni cirkus iz Švedske, je preteklo jesen navdušil predvsem odraslo občinstvo Linhartove dvorane. Cirkuške prvine in orodja v sodobni preobleki in v navezavi z novodobnimi tehnološkimi zmožnostmi so bile inovativno sveže v slovenskem prostoru.
Tudi odziv avstrijskega občinstva v šotoru na območju Volksgartna v Salzburgu ni bil nič kaj drugačen. V osrčju parka med drevesi in otroškimi igrali se je v pokriti areni odvrtela predstava, ki se je konceptualno povsem iskreno spogledovala z vsakdanjim življenjem cirkusantov. To je v prostor avstrijskega hribovja prinašalo dobršno mero eksotike za čas 21.stoletja.
Kolektiv desetih cirkusantov nam je od začetka do konca skoraj dvourne predstave nizal mnoštvo skoraj že pozabljenih cirkuških prvin. Uvodne klovnovske burleske so se prevesile v akrobatske sekvence, v hojo po ozki palici ter v gibalno dovršene variacije skakanja po trampolinu. Ko se je dogajanje enkrat zagnalo, ni klonilo. Oder je bil skozi celotno predstavo fragmentiran, poln in dinamičen. Zaradi krožne oblike odrskega prostora ni bilo le ene sprednje perspektive - iz občinsta naravnost na oder. Pogled je lahko poljubno spremljal smer dogajanja v ospredju, na robu in v ozadju odra. Na odru je bilo tako moč slediti več tokom dogajanja, kar se navezuje že na sam naslov performensa Vprašanja smeri.
Nizanje prvin; od plezalnih sekvenc po drogu, žongliranja, vratolomnih akrobacij na trapezu pod stropom brez zaščitne mreže, je tako ustvarilo vzdušje, ki je otroke sililo v čudenje in impulzivno hihitanje, odrasle pa opominjalo na zvoke zarjavelih trobent.
Kolektiv AOC je skupina cirkusantov, ki so vse hkrati; žonglerji, akrobati, klovni in gibalci. Delo s poznano italijansko koreografinjo bi lahko označili za plodno. Gibalni material je bil zanimiv, svež in večinoma povsem obvladan s strani cirkusantov, nevajenih tovrstnega pristopa h gibu. Le ponekod, v šibkih momentih, se je pokazal gibalni predlog, ki ni bil docela dovršen, A kolektiv se je prav z lastno edinstvenostjo, ki pušča najširši prostor svobode posamezniku, izognil morebitni grožnji sistemske omejitve. Vsak cirkusant je ohranil svoje posebnosti, ki so bile poudarjene z gestami, gibalnimi predlogi in uprizoritvenimi vlogami ter nato postavljene na oder. Zatorej tudi odstopanje od idealizirane slike enakih cirkusantov, ki je bilo morda sprva predlagana s strani koreografinje, ni motilo.
Kolektiv, mlad in zagnan, je po nekaj mesečnem delu pokazal izdelek na visokem nivoju. Cirkuški elementi so bili izvršeni brezhibno. Morda se le deklici, ki je bila specializirana za hojo po ozki palici, vidi, da prestaja uvajalni staž v delo cirkusa. Bila je namreč edina, ki ni izvajala akrobacij, ki ni žoglirala, je pa v izvajanje gibalnega materiala vložila veliko mero truda, kar je na odru bilo očitno. Tudi sodelujoči glasbenik, ki v živo spremlja dogajanje s številnimi tolkali je aktivni element nastopajočih. Premika se po prostoru, dinamično prenaša svoje inštrumente in jih sproti menjava.
Zelo malo smo videli odrske rabe luči. Triki z lučmi so bili izredno preprosti, vendar takrat efektivni. Prav gotovo tudi zaradi izbire prostora velikih možnosti za igro z lučmi ni bilo. Zato je toliko bolj odločilno, da je kolektiv cirkusantov sam zasvetil z vso kreativnostjo, kar jim je tokrat več kot uspelo.