Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Miklavž Ocepek, filozof in etik (5302 bralcev)
Nedelja, 24. 7. 2005
Peter Karba



Klikni za veliko sliko: Oči, da ne vidijo so nam skušale približati osebo, ki je preminula. Med nami ni več Miklavža Ocepka, filozofa, etika. Z nami sta bila Iztok Osojnik in Primož Repar, njegova prijatelja in sodelavca pri reviji APOKALIPSA.


Miklavž Ocepek: OBMOČJE SVETEGA

…Zdelo se je, da z moderno dobo, ki jo med drugim označuje tudi pretres “smrti boga”, “umrlo” tudi sveto. Vendar se danes še vedno kaže potreba po svetem, čeprav ločeno od božjega. To radikalno razliko med enim in drugim je hotel utemeljiti že Heidegger, in sicer na osnovi ontološke diference. Čeprav mu na koncu to spodleti, ima še danes svoje privržence. Vse to pa dokazuje, kot je rekel Eliade, da je sveto element strukture zavesti in ne stopnja v zgodovini te zavesti. Vendar je res, da je smrt metafizičnega boga prisilila mnoge mislece, da so tako na filozofskem kot na teološkem nivoju mišljenja skušali na novo odkrivati sveto tudi v božjem, ali pa obratno. Pokazalo se je namreč, da smrt enega boga poraja rojstvo drugih malikov. Tako lahko postane malik kot predmet čaščenja tehnika, razum ali pa še vedno krščanski ali katerikoli drugi bog in celo tisto, kar je za katoliški svet najbolj sveto, tj. evharistija.

Najmanj bi pričakovali, da v tej desakralizirani in sekularizirani družbi še vedno in ponovno nastaja toliko novih idolov (malikov), katerih graditelj je prav ta sodobni, civilizirani, profani človek, ki se upira vsaki veliki ideologiji. Vero v nekaj sakralnega je zamenjalo malikovalstvo, ki je sproducirano in povzročeno ter za marsikoga postane nekaj svetega. Sveto s tem v današnji družbi dobiva povsem nove dimenzije, četudi ohranja kategorije fascinantnosti, numinoznosnosti in celo transcendentnosti. Zdi se, da danes do takega nasilja, terorizma in vojn svetovnih razsežnosti ne prihaja več zaradi zavidanja po tuji zemlji, kapitalu, zaradi želje po prestižu, temveč zaradi nerazumevanja, kaj je komu sveto. Lastna izkušnja in struktura svetega se še vedno hoče vsiljevati drugim. Prepričevanje na besedni ravni pa se kmalu sprevrže v oboroženi boj za sveto stvar

Gotovo je, da je temu nasilju na določen specifičen način še bolj podvržen človek, ki je vpet v institucije, ki preveč nereflektirano govore o svetem kar počez. Iz tega pa ni izvzeta niti država niti univerza niti cerkev. Te ustanove imajo najbolj izdelane metode za prepričevanje ali celo poneumljanje. Iz zgodovine vemo, da tem skušnjavam nista mogli uiti ne teologija ne “njena dekla” filozofija. Je pa v njuni moči, da se vedno najde nekdo, ki je te probleme zmožen reflektirati, razkriti in jih tudi na svoj način ovrednotiti. …

APOKALIPSA: 1995 / 6-7
Miklavž Ocepek: Totalitarizem in čas.


…Prav v odnosu totalitarizma do vsakega posameznika se nam odkriva neka specifika, ki jo je vseboval vsak totalitarni sistem.

Vemo, da je to stoletje čas totalitarizmov, in vemo da ta čas še vedno ni mimo. Je torej naš čas čas totalitarizma, ali ima totalitarizem sedaj svoj čas? Vsi totalitarni sistemi imajo namreč svoje specifično pojmovanje in vrednotenje časa, ki ga tudi realizirajo v vsakdanjosti. Prav razumevanje časovnosti v totalitarnih sistemih je eden izmed kazalcev, kako globoko v vsakdanje pore posameznikovega življenja se vmešava totalitarizem. …

…S totalitarizmom se pojavi tudi nov koncept časa. Vsak totalitarizem si vzgoji elito ljudi, ki so nosilci novega časa. Primeri, navedeni v zvezi s to tematiko, so značilni za vsak totalitarizem, tako da služijo le lažji predstavi problematike. Vsak totalitarizem si s svojim prihodom na oblast že tudi pripisuje pomembnost za odprtje nove epohe časa. Domišlja si namreč, da se je začelo neko novo obdobje, veličastnejše in pravičnejše od vseh, in da si zasluži novo letnico rojstva. To novo obdobje pa je “kritično” tudi do vse zgodovine in preteklosti…

…Prihodnost pa ni namenjena vsakomur, saj si je vsi niso zaslužili. Eni so izključeni zaradi neprave krvi, drugi zaradi položaja, tretji zato, ker so moteči, in četrti zato, ker sploh so. Pokončani bodo tudi vsi tisti, ki se s tem mišljenjem ne strinjajo. Nepotrebna in nesmiselna je tudi vsaka inertnost in pasivnost, saj je novemu redu sovražna. Totalitaristi si tako jemljejo tudi pravico nad življenjem in smrtjo. Vse v službi novega cilja, vse za novo dobo. Vsak zločin v ta namen je dovoljen. V novem času bo veljala tudi nova morala, nova etika. Čas, ki jih kliče in pričakuje, že riše svojo krvavo zoro. Elita, partija, sistem, določajo čas smrti in življenja. Določajo čas setve in žetve. Določajo čas miru in vojne, a vedno bolj samo še vojne. Vsak zločin je smiseln. …

…Posameznik je začel izgubljati možnosti, da bi si sam omejeval in gradil svoj čas. Izgubljal je svoj lastni čas ter ga začel posvečati partiji. Čas namenjen partiji, sistemu, ni bil več razumljen kot ukraden niti kot podarjen, temveč posvečen. Sistem si je začel posvečevati tiste, ki so mu prepustili ves svoj čas, ki so pozabili na svoj čas, ki so dopustili, da sistem tudi misli namesto njih. Mnogi so bili, ki se niso prepustili temu času in so želeli ohraniti lastno osebnost in dostojanstvo. Sistem v vseh totalitarizmih pa je mislil tudi na to možnost. Za take ljudi je pripravil poseben prostor – taborišče, ki pa je imel svoj prav specifičen čas. Čas poniževanja, torture, čas brez časa. …

Oči, da ne vidijo je pripravil Peter K.



Komentarji
komentiraj >>