Sreda, 10. 8. 2005
BIGor
Med skupine, ki so branile okope neodvisne rockovske produkcije 90-ih let, sodi tudi Sleater-Kinney, trojka s severozahoda Združenih držav, iz Portlanda. V času njenega razcveta, z albumom Dig Me Out, smo jo leta 1997 imeli priložnost videti tudi pri nas v okviru festivala Mesta žensk. Kot pripadnice post-grrl riot gibanja so bile sestavni del velike družine agilne in angažirane založbe Kill Rock Stars iz univerzitetnega mesteca Olympia. Z albumom One Beat so se pred tremi leti izgubile v poplavi neo-rockovskih imen zadnjih let. Podobno kot številne vrstniške skupine so se tudi one znašle pred svojevrstno preizkušnjo, kaj narediti in kako preživeti pretirano super-glorificiranje novih, mlajših neorockovskih imen na račun pozabe imen, ki so tvorile jedro svežega rocka skozi 90-ta leta ... (v celoti ...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 10. 8. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
SLEATER-KINNEY – The Woods (Sub Pop, 2005)
*Med skupine, ki so branile okope neodvisne rockovske produkcije 90-ih let, sodi tudi Sleater-Kinney, trojka s severozahoda Združenih držav, iz Portlanda. V času njenega razcveta, z albumom Dig Me Out, smo jo leta 1997 imeli priložnost videti tudi pri nas v okviru festivala Mesta žensk. Kot pripadnice post-grrl riot gibanja so bile sestavni del velike družine agilne in angažirane založbe Kill Rock Stars iz univerzitetnega mesteca Olympia. Z albumom One Beat so se pred tremi leti izgubile v poplavi neo-rockovskih imen zadnjih let. Podobno kot številne vrstniške skupine so se tudi one znašle pred svojevrstno preizkušnjo, kaj narediti in kako preživeti pretirano super-glorificiranje novih, mlajših neorockovskih imen na račun pozabe imen, ki so tvorile jedro svežega rocka skozi 90-ta leta. Ko je že obstajala bojazen, da jih je odplaknil čas, se je sredi letošnjega leta skupina, ki deluje v ustaljeni postavi od albuma Dig Me Out, pojavila z albumom The Woods pod okriljem založbe Sub Pop in udarila naravnost v srce. Že dolgo ni bila tako surova in tako glasna kot z novim albumom, ki ga je posnela na njujorškem obrobju s producentom Davom Fridmannom, znanim po delu z imeni, kot so Flaming Lips in Mercury Rev.
Njegova prisotnost pri nastanku sedmega albuma Sleater-Kinney je vsekakor pomembna, vendar brez udarnosti in prepričljivega preobrata v ustvarjalnem zanosu ženskega tria ne bi imeli v rokah tako mogočnega albuma, kot je The Woods, s katerega si zaradi časovnih omejitev s težkim srcem ne bomo privoščili skladbe Steep Air, zato pa toliko bolj napnite ušesa in si privoščite naslednjih devet komadov: The Fox, Wilderness, What's Mine Is Yours, Jumpers, Modern Girl, Entertain, Rollercoaster, Let's Call It Love, Night Light.
+++++++++++
Zaključni del albuma The Woods odkrije preobrat v ustvarjalnem razvoju Sleater-Kinney, ki je križanec silovite bobnarke Janet Weiss, nebrzdane kitaristke Carrie Brownstein in kričeče iz grla frontwoman skupine Corin Tucker. Še nikoli doslej Sleater-Kinney niso tako izpostavile kitarskih duelov, kot to počno na albumu The Woods, kar je s producentskim navdušenjem izpostavil producent plošče Dave Fridmann. Namesto prečiščenega zvoka je izpostavil vsak slučajni hrup, nekontroliran zvok kitarskih efektov in bombastično rohnenje Sleater-Kinney ter oblikoval surov album, na katerem so Sleater-Kinney presegle dosedanje okvirje. Njihov prepoznavni ženski izpovedni rock je dobil še silovitejšo obliko kot doslej, ki ne zapostavlja nežnejših detajlov s predhodnjih dveh albumov, All Hands on the Bad One iz leta 2000 in One Beat iz leta 2002.
Na novem albumu se Sleater-Kinney zavestno spopadajo z mačistično, moško stvarjo in se na drugačen način predajajo kitarskim solažam, kot smo tega vajeni pri moškemu kurčenju na kitari. Opravka imamo s svojevrstnim odgovorom tega tria na večino novopečenih rockerjev, ki se z obujanjem starorockovskih obrazcev posipajo s pepelom, ker s težavo presežejo retro-elemente. V impozantnem čustvenem naboju smo priče trku dveh nasprotnih si linij rocka. Nasproti kitarskemu mačizmu postavljajo tradicijo bolj folk naravnane izpovednosti, ki je premazana z žensko intuicijo. Sleater-Kinney kot pripadnice generacije neodvisnih rockovskih skupin 90-ih let niso pozabile na korenine in jih s spoštovanjem nadgrajujejo ter tako ostajajo odlične naslednice upornic, kot so bile The Slits in The Raincoats ter kot je Patti Smith.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>