... cena črnega zlata spet podira rekorde ...
... skrajni islamist Bakri ne sme več v Veliko Britanijo ...
... Nigerski voditelj se požvižga na lačne podanike ...
... svetovna mladež praznuje ...
OFF NAPOVEDNIK
Ravno se dobro polega prah, ki ga je dvignil spodleteli podvig našega alpinističnega kamikaze Tomaža Humarja. Kalvarijo pod Nanga Parbatom je že skoraj prisilno spremljala cela Slovenija, vanjo pa se je vključil celo sam državni vrh, ki je zmasiral Pakistance za rešitev našega heroja. A bolj zanimivo, kot precedenčni reševalni podvig, je nekaj drugega. Namreč manifestacija slovenske samodestruktivne oziroma že kar samomorilne naravnanosti na svetovnem nivoju. Spomnimo naj na v tem smislu zgovorne podrobnosti, da je celo sam vrli alpinist pred vzponom verjetnost uspešnosti svojega podviga ocenil na pičlih 30 odstotkov.
Z drugimi besedami, hribolazec Humar je svetu predstavil tisto komponento slovenske duše, ki je sicer zakoreninjena v mnogih njegovih sorojakih. A za samodestrukcijo oziroma samomor obstajajo tudi enostavnejši načini kot lomljenje v zasneženi steni nekje v Aziji. Zaradi njegove ireverzibilnosti se pri tem osredotočimo zgolj na samomor. Ker imate pravico, da svet zapustite dostojanstveno, če je takšna vaša volja, poleg tega pa je lepo truplo mnogo manj stresno za svojce samomorilca, poglejmo enega najelegantnejših načinov prekinitve lastnega življenja.
Govorimo o zastrupitvi s ciankalijem. Ta je svojo slavo požel že med drugo svetovno vojno. Seveda pa je glavni problem dobiti dotično kemikalijo. Ker vam ga v lekarnah ne bodo prodali, se morate zanesti na lastne vire. Po nekem receptu iz druge svetovne vojne pa je ciankalij glede na njegovo smrtonosnost pravzaprav presenetljivo lahko pridelati. Menda je treba zgolj posušiti četrt do pol kilograma breskovih pešk, jih nato zmleti v prah, tega pa potem spiti s svojim najljubšim sokom.
Že kako minuto po zaužitju smrtonosnega napitka nastopi globoka koma, gospa s koso pa pride na obisk po petnajstih do petinštiridesetih minutah. Duša zapusti telo menda tako mirno, da celo zdravniki samomor s ciankalijem pogosto zamenjajo z naravnimi vzroki smrti.
Poslušate samomorilski OFF program Radia Študent!
OFF PROGRAM
Nekoč pregovorno revna študentarija se dandanes že pridno vozi z lastnimi avti. A po vratolomno rastočih cenah nafte se utegnemo spet približati starim dobrim časom, ko je študent bil še ubog. Cena najbolj zaželjene svetovne tekočine je dosegla novo rekordno vrednost. Nafta sorte »Light Sweet Crude« s septembrskim dobavnim rokom je tako recimo že dosegla ceno 66,13 dolarja za 159-litrski sod.
Največji krivci za podražitev nafte so težave v rafinerijah v Združenih državah Amerike in posledična bojazen, da zaloge bencina v največji svetovni porabnici ne bodo zadostile rastočemu povpraševanju. Dodatni zaskrbljenosti pa botrujejo tudi neugodne vremenske razmere v ZDA in iransko jedrsko igračkanje.
Čeravno bi težke politične ribe to rade prikrile, pa nekje v ozadju sodobnih sporov med Zahodom in islamskim Vzhodom tiči prav nafta. Novo poglavje v teh sporih predstavlja zaostreno postopanje Velike Britanije do potencialnih terorističnih sovragov. Med prvimi je pokasiral izgon iz Velike Britanije skrajni islamski duhovni vodja Omar Bakri Mohamed. Gospod je nespametno odpotoval v Libanon na obisk k žlahti, tam pa so ga nato aretirali. Velika Britanija mu je takoj nato v imenu javnega reda za nedoločen čas prepovedala vstop.
Neke vrste izgon bodo kmalu doživeli judovski naseljenci v Gazi. Prihodnji teden jih izraelske oblasti nameravajo izseliti v okviru svojega načrtovanega umika iz Gaze, kar pa seveda marsikomu med njimi ni po godu. Tako se je več kot 200 tisoč ljudi zbralo v Tel Avivu na protestnem shodu zoper umik. A njihovega trdosrčnega premiera Ariela Šarona to niti najmanj ne gane. Izjavil je sicer, da deli njihovo bolečino, da pa jih nikakor ne misli prositi odpuščanja, kot je bila ideja izraelskega predsednika Mošeja Kacava.
Medtem ko Izrael pospešeno pakira kovčke iz Gaze, pa ameriški predsednik George Bush niti slišati noče za umik svojih fantov iz Iraka. Na svojem počitnikovanju na ranču Crawford v rodnem Teksasu je izjavil, da bo nova iraška ustava pravočasno končana, hkrati pa jo je označil za »kritičen korak« na poti k ameriškemu umiku iz Iraka. Ob maslenih obljubah pa se je tudi otpal pozivov, naj določi časovni okvir umika svoje vojske iz babilonske pustinje. Menda bi po Bushevem s predčasnim umikom zajebali Iračane in opogumili tamkaj razsajajoče teroriste pod taktirko Abuja Musaba al Zarkavija.
Bo pa zato kmalu minilo točno 60 let, kar so se Korejci otresli japonske nadvlade. V obeležitev tega veselega dogodka bo v južnokorejski prestolnici Seul potekal medkorejski festival. Kljub napetim odnosom se bo slavja udeležil tudi tesni zaupnik severnokorejskega samodržca Kim Jong-Ila. A še bolj veselo kot za severnokorejske delegate v Seulu bo najbrž za nekaj srečnih severnokorejskih zapornikov. Parlament v Pjongjangu je sprejel odlok o tako imenovani veliki amnestiji. Kdo točno bo izpuščen, še ni jasno, a glede na amnestijo iz leta 2002 utegnejo svobodo ugledati obsojenci na prisilno delo in prevzgojo.
Severna Koreja sicer zadnja leta v svetu slovi predvsem po hudi lakoti. Taista tegoba pa še kar razsaja tudi v Nigru. V precejšnji meri tudi zaradi tamkajšnjega ignorantskega predsednika Mamadoua Tandže. Ta je sredi razsajajoče prehrambene krize nonšalantno izjavil, da je nigersko ljudstvo dobro nahranjeno. Izjava je upravičeno razkurila tamkajšnjo opozicijo, ki vlado obtožuje, da je zamudila s pravočasnimi ukrepi zoper lakoto, hkrati pa naj bi tudi nadlegovala novinarje, ki so poročali o njej. Predsednik Tandža je nato sicer priznal primanjkljaj hrane, a je tudi še enkrat odločno zanikal, da bi šlo za lakoto. Medtem pa po poročilih Združenih narodov lakota grozi 32 tisoč otrokom, splošna podhranjenost populacije pa že od 70-ih let znaša 35 odstotkov.
Začeli smo z nekoliko zlobnim namigom na z avtomobili dokaj dobro podprto domačo študentsko populacijo. Resda je njihova ogroženost daleč od ogroženosti mladine v Nigru, a podatki vendarle pričajo, da se mladim iz leta v leto slabše piše tudi v Kokoški. Ob današnjem svetovnem dnevu mladih zato Mlada liberalna demokracija in Mladinski svet Slovenije organizirata dvodnevno konferenco o položaju mladih v slovenski družbi. Organizatorji kot glavni cilj konference navajajo pridobitev različnih pogledov na življenje mladih v slovenski družbi, na probleme, s katerimi se soočajo in njihovo reševanje. Glavne probleme slovenske mladine, v katero sodijo osebki, stari med 15 in 29 let, je izpostavil predsednik Mladinskega sveta Slovenije, Matjaž Štolfa.
///////////////////////////////////////////
Ali imajo na Mladinskem svetu že kakšne konkretne predloge za reševanje omenjenih problemov?
///////////////////////////////////////////
Ker je bil gospod Štolfa bolj abstrakten, za zaključek še mi zavpijmo, da slovensko mladino konkretno pestijo še predvsem nezavidljiva stanovanjska problematika in negotove zaposlitvene možnosti. To ima za posledico podaljšano odvisnost otrok od njihovih primarnih družin, dolgoročno pa namesto na mladih, država sloni na starih.
Komentarji
komentiraj >>