(...)Posredovanje vojakov je spremljala tudi obsežna medijska intervencija. Izraelski časnik Haaretz je poročal, da je dogajanje v Gazi pokrivalo več kot 900 domačih ter svetovnih novinarjev, medtem ko se jih je še na stotine spotikalo drug ob drugega v večjih izraelskih mestih, kjer so spremljali reakcije ljudi. Vprašanja se zastavljajo sama od sebe. Kje je bilo na stotine novinarjev prejšnjo jesen, ko so izraelske čete pri obleganju begunskega taborišča Jabalye v Gazi pobile več kot sto Palestincev? Kje je bilo na stotine novinarjev aprila 2002, ko je Šaron zaukazal svojim vojaškim silam, da zravnajo z zemljo begunsko taborišče Jenin? In kje so bili vsi ti novinarji zadnjih pet let, v katerih so Izraelci ubili skoraj 700 palestinskih otrok? Izraelski enostranski umik z območja Gaze zaenkrat poteka relativno mirno in to navkljub mesečnim grožnjam judovskih fanatikov o oboroženem uporu in prelivanju krvi, pri čemer ni bila izključena niti možnost državljanske vojne. Najbolj besni naseljenci, ki sebe prepoznavajo kot branike ozemlja svetega Izraela, so se v svoji nemoči zabarikadirali v sinagoge in povzpenjali na strehe svojih hiš, s katerih so z nacističnimi pozdravi salutirali premieru Šaronu, kar je bilo – resnici na ljubo – smešno. Večina izmed 8000 židovskih naseljencev je spakirala kovčke in zapustila Gazo še pred vojaško intervencijo, saj jim je vlada namenila visoka denarna nadomestila za izgubljene domove. Šaron je tako z dolarji podmazal cesto iz Gaze do Zahodnega brega in bistveno pospešil umik naseljencev, vendar si dolgotrajnega miru s tem ni kupil, kar bo nedvomno pokazal čas. Ampak pojdimo po vrsti.
Posredovanje vojakov je spremljala tudi obsežna medijska intervencija. Izraelski časnik Haaretz je poročal, da je dogajanje v Gazi pokrivalo več kot 900 domačih ter svetovnih novinarjev, medtem ko se jih je še na stotine spotikalo drug ob drugega v večjih izraelskih mestih, kjer so spremljali reakcije ljudi. Vprašanja se zastavljajo sama od sebe. Kje je bilo na stotine novinarjev prejšnjo jesen, ko so izraelske čete pri obleganju begunskega taborišča Jabalye v Gazi pobile več kot sto Palestincev? Kje je bilo na stotine novinarjev aprila 2002, ko je Šaron zaukazal svojim vojaškim silam, da zravnajo z zemljo begunsko taborišče Jenin? In kje so bili vsi ti novinarji zadnjih pet let, v katerih so Izraelci ubili skoraj 700 palestinskih otrok?
Novinarji, ki so se te dni zgrinjali v Gazo, so poskrbeli, da smo spremljali umik naseljencev korak za korakom. Svet so tako preplavljali posnetki in fotografije objokanih ter obupanih družin, ki so jih vojaki odnašali iz njihovih domov, pri čemer so bili nekateri prizori tako dramatični, da bi se še kamen zjokal. Številne medijske hiše so malodane tekmovale med seboj pri predvajanju intervjujev z naseljenci, ki so govorili o svojih življenjskih zgodbah ter o spominih, ki so jih sedaj za vedno puščali za seboj. Jokajte, dobri ljudje, jokajte.
Svetovni mediji niso niti enkrat samkrat v petletnem obdobju izraelskega – milo rečeno – brutalnega zatiranja palestinske vstaje s takšno prizadetostjo poročali o življenjskih dramah Palestincev. Ste kdaj videli intervju s palestinsko družino, ki so ji izraelski buldožerji porušili dom in ki je tako nenadoma ostala brez vsega? Samo v Gazi so vojaki uničili 23.000 palestinskih hiš zaradi – med navednicami, seveda – ogrožanja varnosti Izraela. Mediji so ob tem poročali predvsem to, da Izraelci rušijo hiše domnevnih skrajnežev, medtem ko je v resnici šlo za sistematično teroriziranje in preganjanje Palestincev, še posebej, če so se njihovi domovi naenkrat znašli preblizu hitro rastočim judovskim naseljem.
Te zgodbe naj bi bilo sedaj konec in izraelska vlada je naseljencem sporočila, da je njihovo prebivanje v Gazi sedaj nelegalno. To je še posebej perverzna šala glede na to, da je bila njihova okupacija tega palestinskega področja ilegalna že 38 let. Ameriški časnik New York Times je navajal neimenovanega političnega uradnika v Tel Avivu, ki trdi, da izraelski voditelji nikoli niso nameravali obdržati pasu Gaze, ki ga je vojska zasedla med vojno leta 1967. Namen okupacije Gaze je bil izboljšati izhodišča za prihodnja pogajanja s Palestinci in edina napaka je bila dovoliti izraelskim naseljencem, da si tu ustvarijo domove. To veliko pove predvsem o Šaronovi nameri, da bo izpraznil Gazo, pri tem pa obdržal večino prav tako nelegalnih naselij na Zahodnem bregu. Zakaj? Na Zahodnem bregu se nahajajo viri pitne vode. To je tisto, kar Izraelu zagotavlja preživetje, in ne neke biblijske mistifikacije o sveti zemlji.
Da bi prikril svoje resnične namere, Šaron pri umiku iz Gaze govori izključno o poti do miru, pri čemer vztraja, da je bilo treba to področje tako ali tako vrniti Palestincem. Poraja se vtis, da bodo slednji sedaj končno svobodni na svoji zemlji. Ni res. Izraelska vojska se umika zgolj na obrobje Gaze in bo z bodečo žico ter nadzornimi stolpi Gazo spremenila v največje taborišče na svetu s skoraj milijonom in pol internirancev, ki bodo prepuščeni počasni smrti na malem kosu – spet med navednicami – svoje zemlje. Palestinci to vedo, vendar so istočasno razne gverilske organizacije, kot je Hamas, dobile zagon ob judovskem umiku iz Gaze in obljubljajo, da miru z Izraelci ne bo, dokler ti ne bodo zapustili celotne okupirane palestinske zemlje.
Na drugi strani imamo judovske desničarje, ki ponižanja ob prisilni zapustitvi svojih domov ne bodo nikoli pozabili, saj je bila v njihovih očeh izdana obljubljena dežela. Šaron jih nikoli ne bo prepričal, da je njegova avtoriteta višja od božje. Ti Judje se bodo sicer naselili po Zahodnem bregu in znotraj Izraela, vendar se bodo najverjetneje maksimalno izolirali od Tel Aviva in večine prebivalstva, ki je tiho podprla umik iz Gaze. Zavezništva, ki so se spletla med judovskimi naseljenci v zadnjem letu dni, ne bodo razpadla, prej nasprotno. Rodila bodo novo generacijo ekstremistov, atentatorjev in fanatičnih rabinov. Eden izmed moških, ki so zažigali svoje hiše v Gazi, je zatrdil, da bo neki dan tako gorela tudi Šaronova, miru s Palestinci pa ne bo nikoli. In ga tudi res ne bo.
Komentarji
komentiraj >>