Sreda, 24. 8. 2005
BIGor
Kvartet Apes iz Washingtona DC je rockovska zasedba, a ne prav konvencionalna, saj manjkajočo kitaro nadomešča z orglami in klaviaturami, ki ji dajejo posebno magičnost. Gre za še eno skupino, ki bi jo lahko pripisali na spisek novodobnih jeznih hipijev, kar pomeni, da ni daleč od izraznosti njujorške Oneida, ki je hipijevski balast zamaskirala s poudarjeno psihedelijo in cvetje zamenjala s hrupom. S podobnimi elementi se srečujemo tudi pri Apes. V svojem križancu psihedelije, hard rocka, novega vala, simfo rocka, garažnega, gotskega, stoner in folk rocka premleva zgodovinske rockovske elemente in jim daje lasten kozmični pečat.
RADIO ŠTUDENT sreda, 24. 8. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
THE APES – Baba's Mountain (Birdman, 2005)
*Kakorkoli so se dogajali premiki, prestrukturiranja in spremembe v glasbeni industriji, ki je v zadnjih letih dodobra najedala tudi neodvisno glasbeno mrežo, neodvisne založbe ostajajo pomemben kanal informacij o dogajanju v glasbenem podtalju in ozadju, kjer vre in se kalijo nova imena. Na mesto nekaterih neodvisnih založb 70-ih in 80-ih let, ki so v zadnjih letih klonile pred pritiskom kapitala in na drugi strani bankrota, so stopile oziroma stopajo nove. Ena zanimivejših založb sodobne ameriške rockovske produkcije je vsekakor kalifornijska Birdman, ki s pestrim izborom imen gradi obrambo samosvoje, neprilagojene in samonikle rockovske izraznosti. Med glasbenimi imeni s te založbe je tudi washingtonski kvartet Apes. Z letošnjim četrtim albumom Baba's Mountain je še bolj okrepil svojo drugačnost in ob tem, da je postal ena nosilnih skupin založbe Birdman, dosegel tudi sloves koncertne zanimivosti v ameriškem in na sploh globalnem podzemlju.
Apes imajo za sabo šest let dela, ki se je v zadnjem času preobrazilo v vneto nastopanje in redno izdajanje albumov. Prvenec so ugledali leta 2001 pri Frenchkiss Records, ki je dve leti kasneje izdala še Oddeyesee, po katerem se je skupina preselila na kalifornijsko založbo Birdman in leta 2004 izdala Tapestry Mastery. Da so pri Birdman več kot zadovoljni z Apes potrjuje letošnja izdaja Baba's Mountain, s katero nadgrajujejo dosedanji opus in četudi ne poznate dosedanjega dela skupine, vas zna izraznost tega kvarteta prikovati, začarati in tudi presenetiti.
Kvartet Apes iz Washingtona DC je rockovska zasedba, a ne prav konvencionalna, saj manjkajočo kitaro nadomešča z orglami in klaviaturami, ki ji dajejo posebno magičnost. Gre za še eno skupino, ki bi jo lahko pripisali na spisek novodobnih jeznih hipijev, kar pomeni, da ni daleč od izraznosti njujorške Oneida, ki je hipijevski balast zamaskirala s poudarjeno psihedelijo in cvetje zamenjala s hrupom. S podobnimi elementi se srečujemo tudi pri Apes. V svojem križancu psihedelije, hard rocka, novega vala, simfo rocka, garažnega, gotskega, stoner in folk rocka premleva zgodovinske rockovske elemente in jim daje lasten kozmični pečat. Tega ustvarja z zapeljivimi opojnimi orglami, ki nas mečejo k Emerson, Lake & Palmer, Yes in Ricku Wakemanu. Vendar pa otopelost od perfekcionističnega soliranja razbija z avantgardizmom King Crimson in se močno naslanja na mračnost Black Sabbath in rockovsko ortodoksnost Blue Cheer. Z distorziranim basom, ki ni daleč od post-punkovskega naboja Killing Joke, je v nenehnem prepletu s trdimi rockovskimi in tribalnimi bobnarskimi poudarki. Apes nas vedno znova presenetijo z zapeljivostjo melodij orgel, ki v zlitju z močnimi ritmičnimi poudarki dobijo frenetično sliko, ki ni daleč tako od vesoljskih Hawkwind in Chrome kot norih Butthole Surfers na gobah. Če k temu prištejemo še vokal, ki nam jasno in glasno pripoveduje pravljične zgodbe in vso stvar pripelje do odbitka, kot je Bobby Conn, nam je jasno, da imamo opravka s skupino, ki vse navedene reference ne posnema, ampak jemlje kot orodje za razbijanje konvencionalnosti. Čeprav imamo opravka s skupino, ki smrdi po starikavosti, je njena izraznost mogočna, pravljična in groteskna hkrati, in daleč od tega, da bi jo popljuvali z zavrnitvijo: »Še en retro bend!«
BIGor
Komentarji
komentiraj >>