Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Mini teater – Ander Leljavski: Aleksander Sergejevič Puškin: Male tragedije (3292 bralcev)
Torek, 30. 8. 2005
Peter Karba



Klikni za veliko sliko:
Najbrž zaznava urbani človek čas drugače. Jesen se bliža, ko je mestni avtobus spet bolj poln, ko odstrejo zavese mestni odri. Tako je nekoč zapisal prijatelju Pletnovu, ko se je odpravljal v Boldino, Aleksander Sergejevič: “Jesen prihaja. To je moja najljubša doba – zdravje se mi po navadi okrepi – čas mojega književnega dela nastaja, jaz pa se moram ukvarjati z doto in poroko, ki bo kdo ve kdaj. Vse to je kaj malo tolažilno. Grem na deželo, bog ve, ali bom tamkaj utegnil delati in ali bom imel duševni mir, brez katerega ne narediš nič…”.
Najbrž zaznava urbani človek čas drugače. Jesen se bliža, ko je mestni avtobus spet bolj poln, ko odstrejo zavese mestni odri. Tako je nekoč zapisal prijatelju Pletnovu, ko se je odpravljal v Boldino, Aleksander Sergejevič: “Jesen prihaja. To je moja najljubša doba – zdravje se mi po navadi okrepi – čas mojega književnega dela nastaja, jaz pa se moram ukvarjati z doto in poroko, ki bo kdo ve kdaj. Vse to je kaj malo tolažilno. Grem na deželo, bog ve, ali bom tamkaj utegnil delati in ali bom imel duševni mir, brez katerega ne narediš nič…”.

V četrtek zvečer je na Ljubljanskem gradu vstopil v novo sezono Mini teater. Pogumno in obetajoče, s Puškinovimi Malimi tragedijami. Preden bo spet leto naokoli, bodo program dopolnili še s petimi drugimi predstavami. Otroci bodo pričakali Obutega mačka, Miškolina, Rdečo kapico, Ribiča in njegove dušo, pa tudi Dedka Mraza, kajne Robert. Dramski program vabi z Marš visoka pesem, ki nastaja v sodelovanju s HNK Rijeka in Novim kazalištem Zagreb. Vpis abonmajev bo tekel svojih sedemintrideset dni med prvim septembrom in sedmim oktobrom.
Puškinove Male tragedije so nastale s koprodukcijo Mini teatra in Unimo Slovenija. Male tragedije spadajo me trideset del, ki jih je napisal v treh mesecih “boldinske jeseni”. Gre za najustvarjalnejšo dobo v njegovem življenju, čas ko je dozorel. Bila je jesen tisoč osemsto trideset. Veste, Puškin, saj bi vam povedal, pa ne vem, če je primerno slišati napeti glas resnicolažja, ko se jasnovidne oči, kodri mladega ovna in stekle usne bližajo od kolen k mednožju. Puškin, veste, to vam je persona izjemne širine, blagovoljen in dojemljiv za najdrobnejšo kariko človekovega značaja. Pravijo, da mu ne ubeži nobena, čeprav vedno nosi ob sebi, svojemu srcu namenjen bridki nož – svobodno življenje. Trije igralci – lutkarji, v štirih dramatizacijah: Gostija v času kuge, Mozart in Salieri, Skopi vitez in Kamniti gost, odigrajo na površini raznolikih čustvenih vlog, jasno in odločno.

Zgodbe ustvarjajo širitkotnik Puškinovega nazora. Tako je gostija v času kuge, sicer svobodna prepesnitev tridejanjke Johna Wilsona, Kužno mesto. Pogovor v telesih ujeti smrti, o bolezni, jalovo klicanje življenja, paranoičen utrip minljivosti. Od smrti, straha prihaja oblast, ki obeta žetev si bogato. Mozart in Salieri predstavlja ustvarjalca v poziciji soočenja z neprekosljivim genijem, kot se je to zgodilo Salieriju, in povirje zlega, ki izhaja iz človeške zavisti. Malo nas je lepote večne enodušnikov. Kamniti vitez preslikava odnos med Aleksandrom Sergejevičem in njegovim očetom, hkrati pa na jasen način predstavlja koncept kapitalizma, vladnja s tem, da imaš, čeprav ne boš nikoli dal, in v strahu želiš še več. O bože. Strašni časi, strašna srca. Kamniti gost je dialog med Don Juanom in starim Leporellom. Mladi romantik, pokopališki črv, čigar klici so odmev okamenelosti, se je zavel Puškin, ko je na svojem licu začel opažati poteze Leporella. Čez morje melanholije, čeri človeških hib in vrtincev norosti, na ladji enega prostora in časa, vodi predstavo Aleksej Leljavski.

Za jadra napete scenografije in ujete podobe vetrnih značajev pa je poskrbela Tatsiana Nersisian. Prepriča nas z dinamiko luči, in kontrastom lika na temnem ozadju. Oba sta dopolnila šolanje v Minsku, na beloruskem. Že vrsto let sejeta po mnogih, vedno plodnih, slovanskih odrih, in onkraj. Kot veter v stepi lovita semena, in trosita v nas semena, ki v duši človekovi prebuja slavo in dostojanstvo človekovo. Tako v igralcu, tako v gledalcu. Še pomnite Puškina, tovariši. Tam, tja do leta Stalinovega, potem pa našega. Tisoč devetsto oseminštirideset.

Predstava kaže dosti obrazov lutke. Igralci prehajajo iz statista do lutke, preko lutkarja, do monodramske igre. Lutka je lahko kip. Kje je igralec, ki ni lutka? Kje je igralec, ki je lahko kip? Lutka tako ni samo kos krp in stiroporja, ki mu lahko damo dušo, ampak je lahko povsem mirna, to kar človek ne bo zmogel biti nikoli, oziroma ima v zadnjem – globalnem času, s tem kar nekaj težav. Če rečemo človeku, da je lutka, zveni to slabšalno. Prispeli smo v dobo, ko lahko lutka objekt čaščenja, prav zaradi svoje stoičnosti, vztrajanja, miru. Od človeka do boga, od nadčloveka do lutke. Nekoč je Aleksander iz vihre živlenja ujel skladnost dogodkov, ki se tičejo najširših socialno-političnih vprašanj, in svobodo na katero je bil obsojen. Dozorel je v realista. Preko njega se je vil stik, ki je omogočil razvoj ruskega psihološkega realizma. Leljavski aktualizira. Izziva, če je čas že zrel za prehod. Čeprav, ga skoraj ni elementa, ki bi bil izven klasičnega, je prvinsko prodoren, je realist. Pove nam da smo bedni, da nimamo pojma o postavah in zakonih, da lažemo, ne zaradi koristi, ampak zaradi strahu. Kdor ustvari ta ni morilec. Tvorec Vatikana ni morilec. Vatikan sam najbrž, verjetno, potrjeno. I would prefer not to …

Recenzijo je spisal Peter Karba.


Komentarji
komentiraj >>