Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Zvezdana Majhen: TALISMAN (5004 bralcev)
Sreda, 24. 8. 2005
Peter Karba



V množici izdaj brstečih prilikovanj v deželi slovenski, je našla svoje tanko, rahlo mesto tudi pesniška zbirka Zvezdane Majhen, imenovana Talisman. Da me varuje, si knjigo obesim okrog vratu.
V množici izdaj brstečih prilikovanj v deželi slovenski, je našla svoje tanko, rahlo mesto tudi pesniška zbirka Zvezdane Majhen, imenovana Talisman. Da me varuje, si knjigo obesim okrog vratu.

Gre za devetinšestdeset pesmi, ki so po formi prepoznani kot sonet. Oblika sladkega sloga, polna chiantija in muškatnega oreščka, polna potapljanj na dno, kjer blesti bridko rezje resnice. Tako je bilo nekoč, a Zvezdana je prodrla z vso silo prelivanj ezoteričnih tokov in visoko iskrivo Prometejevo baklo na fuzijski pogon. Soneti govorijo o ezoterični ljubezni. Tema je vredna pozornosti, saj gre za redko slišan glas ženskih ekspresij o ljubezni, čeprav so temelji te tematike izliti ravno iz ženskih grudi. Kakor moška lirika, z vsem romanticiranjem vred, kliče ljubezen v posvetno, je moč pri ženskah opaziti idealiziranje v nesnovnem, morda v etru. Ezoterika, kot posvečena lastna notranjost, nastopi kot način iskanja prebivališča etra v koncentraciji sluzi, krvi, prhljaja, sperme, vode in fekalij. Ugasni zvezda, umiri vrelce mladosti, vsak vir enkrat presahne. Dosti jih je – bilo bi jih preveč. Edmond Dosti; ta jih je zabijal. Zabijal gole na križ pod ostro sonce Judeje. Olimpija, Olimpija, Olimp, kdaj spet. Za spoznanje, je žejnemu bralcu vsebina pesmi preveč razletela, da mu povrne mir. Vabi s svojo krilato senzualnostjo, ki ne najde veje razpoloženja. Iz kozmičnih devetdest in šest bi lahko zrasel en svetleč metulj. Ostal je ujet v kokonu hrepenenj. Ubogi metulj.

Pretočnost pesmi prevečkrat naleti na besedo za katero najdemo razlago na zadnjih straneh zbirke, obglavlja pa možnost celovitega vtisa pesmi. Tukaj obstaja problem izraznosti in besede, kajti beseda je težko izrazna, če ni razumljena, in beseda težko biva s svojim vznesenim odtenkom, če ga tudi določa. Takrat v namakana polja Nil ponikne, in pusti zemlji, da ga spet obnovi tam nekje pod vrhovi Kilimandžara.

Tako si je Zvezdana s hrepenečim orientalskim jezičkom in pol tone neprebavljenih kvantov v dvanajsterniku, zgulila trpki anus. A dovolj sramja in nesramnega, ki nas ločuje. Preberimo sonet in skušajmo ga razbrati. Eden gre tako.

Nikjer na Zemlji ni Besede,
- kdor trdi, da obstaja, je slepar -
ki višje kakor moja te posede
na prestol časa pred kamnit bazar.

Nikjer v Vesolju ni čarobne véde,
Ki bi ustvarila trdnejši zvar
Kot jambovina žive abecede –
svetóst in žaloigra kapilar.
Ko belolaska med Besede sede,
- takrat bo tudi svet za naju star -
vokal svobode premico zasede

brez omejitev, ki krojé slovar.
Ne daktil, jamb, trohêj ali senár –
Tišina bo jeziku gospodar.

Nagovor, čaščenje, prestol časa, kraj vladanja zakonov časa, okamenelo življenje. Stvarstvo, metoda, zakon. Svoboda na neskončni poti in jezika gospodar.

Zdi se, da je pesem iskanje mere proti spoznanim principom življenja. Je soočanje s poslavljanjem od živega, iskanje novega gospodarja, novega sebi bodja. Prvi dve kitici sta tezi, ki odkrivata žensko tipiko – vzpostavljanje skozi ljubezen. Ljubezen je vsečasni vladar mojih besed, moja abeceda je odraz tvojih vesoljnih zakonov. Star svet, trden živ zvar, razpada. Starost me odveže do tišine. A nekaj je pomembno. Kljub zrelosti, sta zakona živega še vedno prisotna v namenih te avtorice. Sta prvi, tisti brez belih las. V Zvezdani se bije boj med staranjem in mladostnim odkrivanjem živega. Priložnost biti star, ji daje moč iskanja vrelcev, in poezija je njena priložnost, da se v njih namaka.

Knjiga je nadgrajena s perorisi Lucijana Reščiča. Perorisi prehajao v simbol, konstalacijo združenih moškega in ženske, objeta s floro v klasju in cvetju, ponosna pred vihravim vrancem, spokojna v objemu kril pava. Kot črne poteze na belem, na prefinjen način umerjajo nekoliko razlite akvarele Zvezdane Majhen.

V pesniško zbirko Talsiman Zvezdane Majhen se je poglobil Peter Karba.


Komentarji
komentiraj >>