V galeriji P74 se je prejšnji četrtek odprla prav posebna razstava. Njena posebnost je dvojna: Je ena redkih razstav, ki odzvanja tudi v ušesih. Njena druga posebnost je, da gre za zadnjo razstavo nekoga, ki je ta svet zapustil.

Rock music je zadnji projekt Igorja Zabela. Kustos Moderne galerije, ki je v tej in drugih inštitucijah pripravil mnogo velikih in pomembnih razstav, je imel pri pripravi koncepta za Prušnikovo povsem proste roke. To, kar tokratno razstavo ločuje od drugih razstav, ki jih je pripravljal, je torej neomejena izbira koncepta in umetnikov na razstavi.
Zabel se je odločil za eno od ključnih tem sodobne umetnosti: vsrkanje množične kulture v naročje likovne umetnosti. A njegova izbira umetnikov ne predstavlja kričečih oblikovalskih konceptualnih stvaritev. Množična kultura se v predstavljenih delih prefinjeno spremeni v poetičen svet meglic.
Kakor je zapisal v spremnem tekstu k razstavi, je Igor Zabel izbral dela mladih umetnikov, ki se z množično kulturo ukvarjajo na drugačen način. Znane podobe ti umetniki transformirajo in jih spet sestavljajo v nove celote. Predstavljena umetniška dela z minimalnimi zasuki in intervencijami razkrivajo drugačen pogled na vsakdanjo stvarnost. V nasprotju z navadno nasilnostjo množične kulture, ki skuša pritegniti pogled, se te umetnine umikajo takojšnji prepoznavnosti. Ne nudijo enostavnega branja, ampak zahtevajo aktivnega obiskovalca razstave, ki se jim je zmožen prepustiti.
Umetniška dela na razstavi Rock music gledalca sprejmejo v svoj svet in ga zazibljejo v razpoloženje. Za ustvarjanje le-tega pa poleg likovnih podob poskrbi predvsem glasba. Ta se po galerijskih prostorih razlega kar iz dveh videodel, med katerima me je povsem prevzel video, ki je razstavi podelil tudi ime: Rock music.
V bistvu je video Victorja Alimpieva čisto navaden glasbeni video. Kar pomeni – imamo glasbo in, da je ne bi zgolj poslušali, se pred nami na ekranu menjajo neke podobe. te podobe so verjetno preveč enostavne, preveč navadne, da bi ta video vrteli na MTV. Tudi kitarski ritmi so preveč drugačni od tistih, ki nam jih dnevno vsiljujejo komercialne postaje.
Video Rock music je povsem enostaven. V nekem prostoru, verjetno učilnici, sedi zbrana skupina mladih ljudi, ki zamaknjeno zrejo v nekoga, ki posajen v sredino kroga igra na kitaro. To je vse. Kamera potuje od enega do drugega zamaknjenega, razmišljujočega obraza. Odlična montaža vseskozi usklajuje tok glasbe s preskoki kadrov. Umetniško delo nas pritegne prav s svojo enostavnostjo, z ritmom slike in zvoka. Video Viktorja Alimpievskega se mi je zdel kot dobra poezija.
Ko sem odhajala z razstave sem razmišljala o smiselnosti tega, da so se v galeriji P74 odločili za izpeljavo nedokončanega projekta Igorja Zabela. Kdor ne pozna te nekomercialne galerije, bi ji morda lahko očital to potezo. Sama menim, da gre za pogumno in smiselno dejanje. Če razstava ne bi bila postavljena, se morda še dolgo ne bi zavedla, da sodobna umetnost ni zgolj v konceptih, ampak tudi v občutjih, ki ti jih lahko pričara. In morda lahko tudi manjko, da enega od obljubljanih del, projekta Tobiasa Putriha, v galeriji ni na spregled, berem kot opozorilo na manjko, ki ga je v nas zapustil mnogo prezgodnji odhod Igorja Zabela.
Na Prušnikovi je ob videu uživala Petja.