Ponedeljek, 26. 9. 2005
BIGor
Johna Schooleya poznamo po gostovanju pri nas njegove prve skupine Revelators, ki smo jo videli v seriji koncertov skupin z založbe Crypt. Po njenem razpadu si je z v Teksasu delujočo skupino Hard Feelings priboril še več laskavih oznak iz undergrounda. Z obema albumoma Hard Feelings veljajo za še eno vročo in tudi pomembno ime podzemnega punk rocka, kjer John Schooley nadaljuje glabeno pot kot en-človek-orkester. V to glasbeno zgibanko se je spustil že v najstniških letih in se v odraslih letih spremenil v svojevrstno atrakcijo, ki ne nadaljuje zgolj tradicije bluesa, ampak je popestril druščino en-človek-orkestrov, ki so svojevrstni antipod tehnološkemu napredku in njegovemu vplivu na izumetničenost glasbene izraznosti. John Schooley - s svojim hkratnim igranjem na kitaro, orgljice, tamburin, hi-hat činele, ropotulje, desko za pranje in še marsikateri pripomoček iz ljudske tradicije ameriškega bluesa - je krvav pod kožo in vse to nam razkazuje na samostojnem albumu... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT ponedeljek, 26.92005
TOLPA BUMOV ob 19.00
JOHN SCHOOLEY – And His One Man Band (Voodoo Rhythm, 2005)
Švicarska založba Voodoo Rhythm na čelu s prečastitim gospodom Beat-Manom nas od začetka obstoja, ki sega v leto 1992, zasipa z ekscentričnimi odbluzi garažne rockovske scene. Pred petimi leti bolj zagnan in v založniški posel bolj usmerjen Beat-Man je na pladnju prinesel nekaj zanimivih marginalnih izdelkov, ki so v svetu garažnega rocka prerasli v male legende, celo kulte, in posledično se je to zgodilo tudi z njegovo underground založbo. Gospod Beat-Man, ki velja za malo legendo s svojimi en-človek-nastopi ali spremljevalnimi skupinami, je vedno naklonjen drugačnosti in odštekanosti, z dobrim poznavanjem stebrov countrya in bluesa pa se ni mogel izogniti Johnu Schooleyu, ob omembi imena katerega se naostrijo ušesa vsakogar, ki bolj poglobljeno brska po punk-rockovski garaži zadnjih desetih let.
Johna Schooleya poznamo po gostovanju pri nas njegove prve skupine Revelators, ki smo jo videli v seriji koncertov skupin z založbe Crypt. Po njenem razpadu si je z v Teksasu delujočo skupino Hard Feelings priboril še več laskavih oznak iz undergrounda. Z obema albumoma Hard Feelings veljajo za še eno vročo in tudi pomembno ime podzemnega punk rocka, kjer John Schooley nadaljuje glabeno pot kot en-človek-orkester. V to glasbeno zgibanko se je spustil že v najstniških letih in se v odraslih letih spremenil v svojevrstno atrakcijo, ki ne nadaljuje zgolj tradicije bluesa, ampak je popestril druščino en-človek-orkestrov, ki so svojevrstni antipod tehnološkemu napredku in njegovemu vplivu na izumetničenost glasbene izraznosti. John Schooley - s svojim hkratnim igranjem na kitaro, orgljice, tamburin, hi-hat činele, ropotulje, desko za pranje in še marsikateri pripomoček iz ljudske tradicije ameriškega bluesa - je krvav pod kožo in vse to nam razkazuje na samostojnem albumu, ki ga je preprosto naslovil po samem sebi, John Schooley and His One Man Band.
John Schooley se je v dobrih desetih letih aktivnega glasbenega življenja izoblikoval v enega izmed tistih muzikantov z obrobja, ki ohranjajo žar in iskrenost glasbenika brez pretenzij po velikih naslovih. Tako z Revelators kot s Hard Feelings je križal oster punk rock s surovim bluesom in ohranil skozi glasbeni nastop ljudskost, dotakljivost in pristnost. Na samostojni, solo poti, ki nam jo prinaša s svojim albumom John Schooley and His One Man Band, je obrnil zaporedje. Na prvo mesto je postavil surov koreninski blues. Robert Johnson, Howlin' Wolf, Elmore James, Rufus Thomas, Jimmy Reed so le nekateri biseri, pri katerih se John Schooley navdihuje od malih nog in iz zakladnice katerih črpa dobršen del idej in navdiha za lastno bluesovsko eksplozivnost. S punk-rockovsko energijo niza skladbo za skladbo in se pri tem ne izogiba umazanemu zvoku. S truščem in hrupom začinjena godba Johna Schooleya je blizu početju neo-bluesovskega tandema Doo Rag oziroma en-človek-bendu Boba Loga III. iz omenjenega dueta, vendar za razliko od njiju oz. njega John Schooley skozi celoten album vihti tradicionalnejše obrazce. Z njimi nikoli ne preseže lastnih zmogljivosti in to je tudi svojevrsten čar njegovega multi-instrumentalnega igranja, ki ostaja rudimentarno. Kako to početje zgleda v živo, se bomo lahko prepričali in ocenili na petkovem koncertu, 30. septembra v Orto baru, sodeč po albumu John Schooley and His One Man Band pa je več kot očitno, da lahko že spet ujamemo za rep še enega aktualnega belega poustvarjalca bluesa, ki mu je vroč dialog s publiko pomemben. Vseh dvanajst pesmi, ki nam jih ponuja, je namreč zelo komunikativnih ter kliče k srčnemu odzivu in neizmerni zabavi.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>