Sobota, 1. 10. 2005
barbara
Mike Moya, kitarist, tekstopisec in vokalist zasedbe Hrsta, je bil svoj čas oz. točno deset let nazaj, ustanovni član Godspeed You! Black Emperor. Zasedbo je zapustil po dveh izdanih albumih, da bi se bolje posvetil delu z melanholijo prežetimi MOLASSES. Svoj prepoznaven način skladanja in igranja na kitaro, je hkrati začel razvijati in utrjevati tudi pri bendu SET FIRE TO FLAMES. Moya je bil razklan med dva popolnoma različna projekta in oba sta zadovoljevala njegovo nebrzdano željo po ustvarjanju. Z zasedbo Molasses je začel odpirati nov prostor, od koder so se začele oglašati intimne in nežne zvočne pokrajine. Konkretne motnje, ki so posegale vanje, pa so nakazale uvod v delo pri bendu Set Fire To Flames. Slednji so povsem druga zgodba. Minimalistični, nostalgični, repetitivni, inštrumentalno barvitejši in zaciklani med post-rockovska kitarska tavanja in sanjava godalna ozadja. Moya-tov zadnji projekt, zasedba Hrsta, kateri bomo nocoj prepustili eter, je logična unija obeh zgoraj omenjenih zasedb... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT
Glasbena redakcija
Tolpa bumov, 1. oktober 2005
HRSTA: Steam Steam In Electro (Constellation Records, 2005)
*Lahko rečemo, da je zasedba Hrsta še ena znanka naših valov. Morda vam je njeno ime malo manj znano, vam je pa prav gotovo znana založba podpisana pod njihovim drugim izdelkom, ki sliši na ime Constellation. In če bi se ob tem imenu šli igro asociacij, bi prva asociacija na besedo Constellation bila gotovo GodSpeed! You Black Emperor. Takoj za njo pa še Silver Mount Zion in vsi tisti tralala-ji, ki sledijo. Kanadska založba Constellation, velika družina, ki združuje glasbenike iz Montrealskega kantona, je specifična ravno po tej sferi domačnosti, po vezeh, ki so se spletle med člani različnih bendov. Najprej so bili GodSpeed You! Black Emperor, nešteto-glava zasedba. Kmalu so sledile frakcije, ko so posamezni člani GodSpeedov v lastnih vizijah začeli ustanavljati svoje bende. Velika družina je postala majhno mesto. V eni izmed hiš, v okrožju Constallation, biva tudi zasedba Hrsta.
Tudi Mike Moya, kitarist, tekstopisec in vokalist zasedbe, je bil svoj čas oz. točno deset let nazaj, ustanovni član Godspeed You! Black Emperor. Zasedbo je zapustil po dveh izdanih albumih, da bi se bolje posvetil delu z melanholijo prežetimi MOLASSES. Svoj prepoznaven način skladanja in igranja na kitaro, je hkrati začel razvijati in utrjevati tudi pri bendu SET FIRE TO FLAMES. Moya je bil razklan med dva popolnoma različna projekta in oba sta zadovoljevala njegovo nebrzdano željo po ustvarjanju. Z zasedbo Molasses je začel odpirati nov prostor, od koder so se začele oglašati intimne in nežne zvočne pokrajine. Konkretne motnje, ki so posegale vanje, pa so nakazale uvod v delo pri bendu Set Fire To Flames. Slednji so povsem druga zgodba. Minimalistični, nostalgični, repetitivni, inštrumentalno barvitejši in zaciklani med post-rockovska kitarska tavanja in sanjava godalna ozadja. Moya-tov zadnji projekt, zasedba Hrsta, kateri bomo nocoj prepustili eter, je logična unija obeh zgoraj omenjenih zasedb. Tisti, ki ste se seznanili z njihovim prvencem L'éclat du ciel était insoutenable, izdan v letu 2001, veste o čem govorimo.
Pri tokratnem albumu se je Moy-ji pridružilo še nekaj članov družine Constellation: Eric Craven na bobnih in Genevieve Heistek na violi oz. duo HangedUp, montrealski producent in basist Harris Newman ter trio godalk Becki, Gen, in Sophie. A kljub kopici glasbenikov se zdi, da je drugi album Hrste večinoma projekt Mika Moye.
Album »Stem Stem in Electro« je mešanica vokalno-instrumentalnih, fluidnih, neprekinjenih in pretežno molovskih kompozicij. Po atmosferi je melanholičen, nevsiljiv in precej manj filmski od svojega predhodnika. Le na trenutke, a z napovedano stopnjevitostjo, vstopi v celoto kakšen razbesnel vokalno-godalni vpad. Vsi člani so pri tem družni, kot zborček, ki v uvodnem komadu ... And we climb tudi kolektivno zakorakajo v himno plate z besedami : We climb and we climb, to the Light. V takih trenutkih, ki jih je kar nekaj, se plata prevetri in spusti svojo temačnost na plan. Kmalu za tem pa se celota spet umiri.
Za razliko od svoje predhodnice, ki je bila po formi žanrsko večplastna, bolj eksperimentalna in odprta, je Stem Steam in Electro zasidrana v bolj konvencionalno strukturo. Med dva najbolj udarna in tudi najdaljša komada, And we climb in Swallow's Tail, so vrinjeni trije instrumentalni, ki se v repetitivnem slogu mehko zlijejo s celoto. Komadi si sledijo jasno in logično, eden za drugim. Edina izjema je okosteneli relikt, ki še najbolj diši po preteklem, komad Heaven is Yours. S svojo hladnostjo in šklepetajoče surovim zvokom, je osamljeno zasidran sredi plate. Naenkrat se znajdemo na neznanem atolu, malo zbegani in prepuščeni sami sebi. A ta mala in vrinjena motnja ne more presekati jasne linije, po kateri album drvi naprej. Plata se še bolj zbistri, ko se v ospredje prerinejo godala in ko Moya, predvsem v dveh baladah albuma Blood in the Sun in Gently Gently, s svojim androgenim vokalom posipa to zvočno kuliso.
Plata Steam Steam In Electro je definitivno doslej najbolj oseben projekt Mika Moye. Njegovi prstni odtisi so na kitarskih strunah vse bolj prepoznavni. Njegov vokal pa postaja vse bolj glasen in čist. Očitno je Moya kljub številnim projektom z drugimi bendi, ravno s Hrsto našel tisto uravnoteženost med vsemi njimi in s tem odprl še eno novo pot, po kateri je že kar močno zakorakal.
barbara
Komentarji
komentiraj >>