Tokrat stopamo v oddaji kakšen korak ali dva dlje v preteklost, v čas ko rock'n'rolla še ni bilo, bili pa so že glasbeniki, ki niso želeli zgolj slediti tradiciji ljudske glasbe, temveč so glasbo dojemali kot sredstvo lastnega izraza. Eden izmed takšnih je tudi Vili Fajdiga; trboveljski posebnež, popotnik, predvsem pa glasbenik, ki je najbolj znan po inovativni uporabi slide kitare ...
Radio študent
glasbena redakcija
KUATEBRIGA?!
sreda, 5. 10. 2005, ob 12.00
Tokrat stopamo v oddaji Kuatebriga kakšen korak ali dva dlje v preteklost, v čas ko rock'n'rolla še ni bilo, bili pa so že glasbeniki, ki niso želeli zgolj slediti tradiciji ljudske glasbe, temveč so glasbo dojemali kot sredstvo lastnega izraza. Eden izmed takšnih je bil tudi Vili Fajdiga; trboveljski posebnež, popotnik, predvsem pa glasbenik, ki je najbolj znan po inovativni uporabi slide kitare. Predstavili bomo njega ter glasbo z njegove plošče »Za fuk pa špila gramofon«. Ta je bila objavljena pred dvema letoma pri založbi Pla-nika, ki deluje pod okriljem njene večje sestre Nike.
Na prvi posluh, bi lahko Fajdigo postavili v brezimno množico ljudskih godcev. Vendar se na dveh bistvenih točkah kaže nepremostljiva razlika med njim in tradicijo slovenske ljudske godbe. Prva je vsekakor ta, da ljudskega godca bolj kot kreativen pristop k glasbi zaznamuje preigravanje bolj ali manj ustaljenih glasbenih vzorcev. Druga razlika pa je v tem, da je sam pojem ljudske godbe neločljivo povezan s podeželjskim okoljem. Fajdigo pa je najgloblje zaznamovalo prav urbano okolje, ki je bilo ravno tako unikatno kot on sam. Govora je seveda o rudarskih Trbovljah, talilnem loncu, kjer so se evropske kulture stapljale v delavsko nadgradnjo. Mesto je raslo z eksplozivno hitrostjo, s to isto hitrostjo pa se je izoblikovala tudi kulturna identiteta mesta. Poslušajmo sedaj Fajdigovo instrumentalno skladbo brez naslova, nato pa bomo nekaj povedali o tem, kako so Trbovlje postale to, kar so, oziroma kar so bile.
Za lažje razumevanje glasbenega izraza Vilija Fajdige, je potrebno poznati kulturno okolje, v katerem se je izoblikoval. Trbovlje so bile v obdobju pred odkritjem nahajališč premoga zgolj vas z nekaj kmetijami. Začetek organiziranega odkopa premoga pa je zahteval vedno več in več nove delovne sile. Ker lokalnega prebivalstva praktično ni bilo, so se začeli priseljevati delavci iz bližnje in daljnje okolice. Z novim energentom je prišla tudi nova industrija, tako so v te kraje prišli tudi češki steklarji in odprli tri steklarne. V sredini 19. stoletja je sledila gradnja železnice Dunaj-Trst. Gradili so jo italijanski delavci in po končani gradnji si jih je mnogo poiskalo delo v rudniku ter ostalo tam. V zadnjih dvesto letih so se izmenično pojavljala obdobja razcveta in globokih kriz. Ko je nastopila kriza, so rudarji odšli iskat boljše življenje v francoske in belgijske rudnike. Ob ponovnem razcvetu pa so se zopet vračali v Trbovlje in s seboj prinašali kulturno izkušnjo iz tujih držav. Podobna kulturna izmenjava se je zgodila za časa španske državljanske vojne. V Španijo se je na stran republike odšlo borit veliko Trboveljčanov, z namenom da ustrojijo svet po socialističnih idealih. Ko je bilo vojne konec, so tisti, ki so se vrnili, s seboj seveda prinesli tudi špansko glasbo.
Vili Fajdiga se je rodil leta 1918 v veliki glasbeni družini v Trbovljah. Ker mu je bila glasba tako rekoč položena v zibko, ni čudno da je že v mladih letih z očetom igral plesno glasbo po lokalih v domačem in okoliških krajih. Čeprav je njegov oče želel, da bi igral violino, se je Vili temu uprl in začel igrati kitaro. Bojda z besedami, da nobeno dekle »ne pada« na violino. Iz obdobja njegove mladosti izvira tudi glavnina repertoarja, ki ga je potem z manjšimi spremembami preigraval celo življenje. Velik vpliv na njegov glasbeni izraz so imela tudi turbulentna leta 2. svetovne vojne, ki jih je Fajdiga intenzivno občutil na lastni koži. Kot mobiliziranec v nemško vojsko je prekrižaril Evropo, nekaj časa prebil v taborišču, nazadnje pa pristal pri partizanih, kjer je s svojo kitaro dvigoval borčevsko moralo.
Če je kakšna stvar neločljivo povezana s imenom Vilija Fajdige, je to vsekakor njegova uporaba slide kitare, oziroma havajke, kot je sam imenoval to tehniko igranja. Bistvena značilnost slide oziroma havajske kitare je v tem, da se strune ne pritiska ob prečke na vratu kitare, temveč višino tona določa položaj kovinskega ali steklenega pripomočka, ki drsi po strunah. V Fajdigovem primeru je bil ta pripomoček največkrat prazna steklenička »Domačega brandyja« ali embalaža kakšnega drugega alkoholnega derivata, ki je pred tem seveda stekel po Fajdigovem grlu. Ta način igranja pogojuje tudi uglasitev kitare na odprt akord. To pomeni, da je brez kakršnega koli pritiskanja na strune možno zaigrati akord. Ta je lahko durov ali molov, odvisno od same uglasitve. To predstavlja tudi določeno omejitev, saj je potem med samim igranjem praktično nemogoče menjati tonski način. Posledica tega je, da je takšna kitara primernejša za igranje melodij, kot pa spremljave.
Strogo gledano Fajdiga ni bil avtor glasbe, ki jo je igral. V večini primerov je šlo za predelave skladb, namenjenih violini, ki jih je predelal za svojo havajsko kitaro in jim tudi dodal besedila. Ta so bila lebdeča, spreminjala so se iz dneva v dan in iz razpoloženja v razpoloženje. Osnovni material za skladbe, ki jih je predeloval, je izhajal iz slovenske ljudske zapuščine, dunajske plesne glasbe ter tudi iz filmske glasbe. Znano je namreč, da je Fajdiga silno rad obiskoval kinematografe. Glasbo, ki jo je tam slišal, pa nato priredil svojemu inštrumentu.
Plošča »Za fuk pa špila gramofon« je nastala na podlagi Fajdigovih skladb, ki sta jih leta 1977 posnela takrat še srednješolca Roman Ivnik ter Zoran Poznič. Fajdigo sta pred njegovim stanovanjem v koloniji Žabjek posnela na prenosni kasetofon znamke Blaupunkt, ki ga je iz Nemčije prinesel Romanov oče. Snemanje ter priprave nanj je v intervjuju opisal Zoran Poznič.
Kaseta s posnetki je tako postala priljubljena na mladinskih žurih. To niti ni čudno, saj so bili ravno mladostniki, ki so poslušali ameriški folk in blues, prvi, ki so elemente teh zvrsti prepoznali v nekom, ki so ga imeli ves čas pred nosom. Tudi Fajdiga se je med mladimi dobro počutil, saj so bili hvaležna publika za njegovo glasbo in obujanje spominov na čas svoje mladosti. Kot je povedal Zoran, nekih ambicij, da bi te posnetke takrat spravili v javnost, niti ni bilo. Se je pa ta ideja pojavila 20 let po nastanku teh posnetkov.
Kot veliko obetavnih zgodb, ima tudi ta o trboveljski folk glasbi svoj tragičen konec. Z izboljševanjem splošnega standarda so starši svoje otroke začeli pošiljati v šole. Iz rudarskih kolonij, kjer je vsakdo vedno vedel vse o vsakemu, so se ljudje preselili v nove bloke in stolpnice ter se zaprli v stanovanja. Prazna delovna mesta ter kolonije je zasedel val delavcev iz bivših jugoslovanskih republik. Začelo se je razslojevanje, z njim pa tudi razkrajanje kulturne identitete mesta. Sledil je še šok z zlomom gospodarstva na prehodu v novo državo in družbeno ureditev, leta 1990 pa je odšel tudi Vili Fajdiga. Umrl je v domu upokojencev in to brez kitare, ki so mu jo že pred tem odvzeli, da z njo ne bi motil reda in miru.
Naslov plošče »Za fuk pa špila gramofon« izhaja iz dela besedila skladbe »Gradi trbovska se občina«, ki jo je Fajdiga pogosto igral. Žal ta pesem v njegovi izvedbi ni bila nikoli posneta. Je pa skupina Hiša uporabila besedilo te pesmi ter ga združila z besedilom ljudske pesmi »Mi Trbovci!«. Nastala je skladba »Mesto prihodnosti«, na katero je kasneje priredbo naredila še skupina Orlek in jo izdala na njihovem zadnjem albumu »Orlek Express«. Album je sicer njihov najslabši doslej, je pa pesem »Mesto prihodnosti« zagotovo svetla izjema na sicer bledem albumu.
Oddajo pripravil Primož
Komentarji
komentiraj >>