Četrtek, 13. 10. 2005
BIGor
Eagles of Death Metal bi ostali spregledana skupina, če v njej ne bi bilo Josha Hommeja iz Queens of the Stone Age, ki je v zadnjih letih postal ena najbolj vročih figur sodobnega rocka. Že s skupino Kyuss se je prebil med tiste glasbenike, ki so vsaj malo premaknili glasbene meje in odpirali ušesa. O Queens of the Stone Age ne bomo izgubljali besed, vsekakor pa moramo omeniti še en Hommejev projekt, Desert Sessions, iz katerega se ni porodila le omenjena današnja največja skrb in tudi lastnina Josha Hommeja, ampak še ena njegova skupina-projekt... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT četrtek, 13. 10. 2005
TOLPA BUMOV ob 23.00
EAGLES OF DEATH METAL −Live at Slims, 24. 11. 2003
*Eagles of Death Metal bi ostali spregledana skupina, če v njej ne bi bilo Josha Hommeja iz Queens of the Stone Age, ki je v zadnjih letih postal ena najbolj vročih figur sodobnega rocka. Že s skupino Kyuss se je prebil med tiste glasbenike, ki so vsaj malo premaknili glasbene meje in odpirali ušesa. O Queens of the Stone Age ne bomo izgubljali besed, vsekakor pa moramo omeniti še en Hommejev projekt, Desert Sessions, iz katerega se ni porodila le omenjena današnja največja skrb in tudi lastnina Josha Hommeja, ampak še ena njegova skupina-projekt.
Začetki javnega pojavljanja Eagles of Death Metal segajo v leto 1998, ko je na četrtem volumu Desert Session trčila v skupino Green Monarchs, projekt Nickija Oliverija, in naredila skupno zbirko pesmi. Z Oliverijem je Homme tvoril ustvarjalno nabit tandem, o katerem smo rekli, da ne bomo govorili nocoj, vendar vseeno moramo povedati, da so prav iz tega trčenja že leta 1998 nastale nekatere kasnejše skladbe Queens of the Stone Age. Isto se je z drugimi skladbami zgodilo v primeru Eagles of Death Metal, ki uraden začetek delovanja datirajo na prvi julij v letu 2003.
Ob Joshu Hommeju tvori jedro Eagles of Death Metal njegov dolgoletni prijatelj Jesse Hughes, ki nastopa v vlogi glasnogovornika skupine, kot frontman tega benda, v katerem Josh Homme sedi za bobni z nadimkom Carlo Von Sexron. Ob njima tvori skupino še drugi kitarist Timmey "Tipover" VanHamel.
Eagles of Death Metal so vsekakor sproščujoči projekt, ki je pritegnil širšo pozornost zaradi Queens of the Stone Age. Zagretim fanom te skupine so se konec leta 2003 začeli predstavljati z lahko dostopno skladbo I Only Want You, ki je hitro postala pravi hit skupine. Brez skrite dlake na jeziku ne moremo mimo primerjave s Queens of the Stone Age, da pa le ne gre za golo posnemanje, ampak za v drugo smer naravnano godbo, je skupina zelo hitro pokazala s prvimi koncerti in tudi z zgodnjim koncertnim posnetkom iz sanfranciškega kluba Slim's, ki je nastal le slabih pet mesecev po uradnem začetku delovanja. Postalo je jasno, da gre za simpatičen, neobremenjen in duhovit glasbeni projekt, ki je skupaj postavil težko združljive glasbene govorice. Brez odlašanja so s humorjem zlili rockovski elan z diskoidnim mezganjem in nikakor niso skrili navdahnjenosti z bluesom in countryjem, kaj šele svoje puščavsko-ameriške krvi. Presežek je skupina objavila s prvencem Peace, Love and Death Metal marca leta 2004. Izšel je pri založbi Josha Hommeja Rekords Records, ki deluje pod okriljem Pattonove Ipecac. Prepričljiv album, ki je daleč od dolgočasnega sinkopiranja, je v toku lanskega leta postal vroč material, ki tudi brez vedenja, da za njim stoji kot tretjina Josh Homme, pritegne našo pozornost s sproščeno, uživaško glasbo. Brez oziranja in iskanja velike resnice se hitro zavleče pod kožo in nas neizmerno zabava iz komada v komad z odtenki punka, bluesa, countryja, latina in še česa ter z vonjem po Neilu Youngu in Beatles.
Eagles of Death Metal bodo v toku leta pred nami objavili nov album, ki ga druščina dela z imeni, kot so Mark Lanegan, Jack Black, Joey Castillo, Liam Lynch in še kom, kot da bi Eagles of Death Metal postal ključni stranski projekt Josha Hommeja po Desert Sessions. To bo seveda pokazal čas, mi pa skačemo v čas, ko so bili Orli death metala "niko in ništa", v čas, ko se je skupina spuščala v snemanje prvenca Peace, Love and Death Metal, ki je bil posnet v treh dneh. Skačemo na njihov koncert iz leta 2003, ki si ga lahko poslušate tudi na njihovi uradni spletni strani. V sanfranciškem Slim'su so si sledile naslednje skladbe: Bad Dream Mama, Kiss the Devil (Who Will?), So Easy, Wastin' My Time, English Girl, Already Died, Stuck in the Metal With You, Miss Reprezentin' (Miss Alissa), Whorehoppin' (Shit Goddamn, I'm a Man?), Speakin in Tongues in I Only Want You.
BIGor
Komentarji
komentiraj >>