Petek, 14. 10. 2005
primozv
Če je v zadnjem času oznaka neo-rock pričela pridobivati negativne podtone, so za to še najmanj krivi tisti, ki to glasbo ustvarjajo. Na slab glas so neo-rock spravili predvsem prepotentni glasbeni mediji. Srž problema namreč tiči v dejstvu, da vsaka izdaja potrebuje svojo naslovnico in vsaka naslovnica svojo zvezdo. Od tu pa do hiperprodukcije in umetnega napihovanja kvazizvezdnikov pa sledi le majhen in neizbežen korak. Eden izmed bendov, ki je bil tudi potisnjen v to zgodbo, so tudi Art Brut, a jim vsaj zaenkrat še uspeva ohranjati zdravo distanco do medijskega trušča, ki se vrti okoli njih... (v celoti ...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Tolpa bumov
Petek, 14. 10. '05
Art Brut − Bang Bang Rock And Roll (Fierce Panda, 2005)
*Če je v zadnjem času oznaka neo-rock pričela pridobivati negativne podtone, so za to še najmanj krivi tisti, ki to glasbo ustvarjajo. Na slab glas so neo-rock spravili predvsem prepotentni glasbeni mediji. Srž problema namreč tiči v dejstvu, da vsaka izdaja potrebuje svojo naslovnico in vsaka naslovnica svojo zvezdo. Od tu pa do hiperprodukcije in umetnega napihovanja kvazizvezdnikov pa sledi le majhen in neizbežen korak. Eden izmed bendov, ki je bil tudi potisnjen v to zgodbo, so tudi Art Brut, a jim vsaj zaenkrat še uspeva ohranjati zdravo distanco do medijskega trušča, ki se vrti okoli njih.
Bend je nastal, ko se je pevec in avtor besedil Eddie Argos preselil v London in tam spoznal kitarista z imenom Chris Chinchilla. Ko sta ugotovila, da ju družijo podobne ambicije, sta na hitro zapolnila manjkajoča mesta v bendu z okoliškimi znanci ter organizirala prvi koncert. Po ugodnih odzivih na koncertih in izdanem prvem singlu jih je pod okrilje vzela neodvisna založba Fierce Panda, znana tudi po tem, da je iz anonimnosti pomagala Coldplay.
Skupino pa je pred kratkim že zapustil ustanovni član, kitarist Chris Chinchilla. Svoj odhod je oznanil na precej nenavaden način, saj je razloge za svojo odločitev predstavil kar na spletnem blogu. Njegov odhod bendu zaenkrat ni povročil prevelikih težav, saj ga je že zamenjal Jasper Future, sicer kitarist v prejšnjem Argosovem bendu.
Samo ime Art Brut po njihovi interpretaciji pomeni umetnost, ki je ne ustvarjajo umetniki. Hkrati je to prispodoba za glasbo, ki je ne ustvarjajo glasbeniki, oziroma alibi za glasbo, ki temelji na tehnično enostavnih elementih. Nihče izmed članov namreč pred Art Brut ni bil kdo ve kako glasbeno aktiven.
Plošča Bang Bang Rock and Roll ponuja izbrano dozo energičnega rocka, ki vplive jemlje vse od punka 70-ih do britanskega rocka 90-ih. V ospredju je Argosov glas, ki zaradi energičnega malodane kričanja vzbuja občutek, kot da bo vsak hip skočil iz zvočnikov. Ta učinek še poudarjajo minimalistična besedila z veliko ponavljanji. Vrhunec tega predstavlja komad »Rusted Guns of Milan«, kjer se del besedila ponovi kar 24-krat. Sicer pa je sam komad brez vrhunca, saj govori o erekcijskih motnjah in frustrastracijah, ki jih le-te povzročajo. Zvočno podobo albuma dopolnjuje umirjena ritem sekcija ter kitari, ki sta enkrat clashevsko ostri, spet drugič pa brit-popovsko zasanjani. S tega vidika torej nič revolucionarnega, vendar je ravno pevec Eddie Argos tisti, ki uspe s svojim zavzetim petjem in teksti dodati plošči nek presežek.
In če smo ravno pri tekstih, izhajajo motivi v njih iz klasično ljubezensko seksualnih tem pa vse do elitizma v sodobni umetnosti. Art Brut so med drugim namreč igrali tudi v londonskem muzeju sodobnih umetnosti Tate Modern, a se je na njihov koncert tam končal predčasno. Eden izmed motivov, ki dajejo albumu nekaj duhovitosti, je tudi Enrico Gatti, sicer član italijanskih rdečih brigad. On in dogodivščine njegove milanske celice so omenjene v treh komadih. Najbolj očitno prav v zadnjem »18.000 Lira«, kjer je opisan ne ravno uspeli rop banke Gattijeve skupine, pri katerem jim je uspelo odnesti vsega 18.000 lir. Da je ironija še poudarjena, se komad zaključi s stavkom »Sounds like a lot of money«.
Tolpo spisal Primož
Komentarji
komentiraj >>