Natalie LeBrecht, Mesto žensk, včeraj v KUD-u France Prešeren ...
Radio Študent
Glasbena redakcija
Recenzija koncerta
Četrtek, 13. 10. '05, 15.30
Natalie LeBrecht, Mesto žensk, včeraj v KUD-u France Prešeren
*Včerajšnji koncert mlade kantavtorice Natalie LeBrecht se je pričel s kratkim live-art performansom Anite Ponton iz Velike Britanije, ki nastopa pod imenom Baggage. Nekajminutna monodrama, če ji lahko tako rečemo, se je v tesnobni napetosti poskušala pokazati kot prikaz ženske v precepu, ujete v raztresenosti svojih lastnih misli, ki jih je bilo slišati iz ozadja kot nevrotično prigovarjajoč šepet, ob katerem je igralkino razpoloženje kot nekakšno kolebanje na pragu pomembne odločitve, tresenje in drgetanje v boju z lastnim telesom, ki nedvomno nekaj zahteva. Vendar pa ne zvemo kaj in tudi ne, kako se ta konflikt razreši – po kratkem stopnjevanju tega razdvojenega razpoloženja se zadeva zaključi in tako opravi z morebitnimi konstruktivnimi rešitvami neprijetne emotivne situacije.
V nadaljevanju programa pričakamo Natalie LeBrecht iz Amerike, znano tudi pod imenom Greenpot Bluepot, avtorice dveh do sedaj izdanih albumov, Daymares & Nightdreams (2001) in Warraw (2003). Natalie se sprva spremlja na ustrezno razglašenem teatrovskem klavirju, iz ozadja pa jo podkrepi še v naprej posneta podlaga z različnimi orgelskimi, elektronskimi in vokalnimi efekti, ki se v tem primeru izkaže kot nepogrešljiva, saj bi bržkone brez nje izzveneli zvoki klavirja kot nekaj pomanjkljivega in skopega, saj gre bolj ali manj za osnovne prijeme, namenjene predvsem barvanju vokala, ki je vseskozi postavljen v ospredje in igra vodilno vlogo. Zanj se zdi, da poskuša pričarati poslušalcu nekakšno zamaknjeno ekstazo, spoj ženske liričnosti in oddaljenega spominjanja lepih doživetij, ki se na prvo žogo, predvsem harmonsko, še kar odštekano spaja z omenjenimi nasnetimi efekti, pa vendar se zahtevnejšemu poslušalcu po nekaj komadih morda ne zdi več tako zelo opojen, saj kljub še tako vnetemu poskušanju, da bi izluščil iz nastale zvočne zmesi kaj novega in pretresljivega, ostaja bolj ko ne nepotešen. Stvar se še zaplete, ko v drugem delu svojega nastopa Natalie poprime za kitaro. Upanju, da je to morda njen glavni inštrument, sledi razočaranje, saj se tudi kitarska spremljava odvija bolj ali manj po istem principu, namreč z največ štirimi akordi, ki se sicer mantrično ponavljajo in tako stavijo vse na glas in besedilo, vse skupaj pa se izkaže za sicer zanimivo drugačno, a ne preveč pretresljivo različico komada Knockin' On Heaven's Door.
Ko se zazdi, da je tudi z besedili križ, ostane pravzaprav vse v rokah Natalienega žametnega glasu. Njena interpretacija je precej nenavadna, vokal se mehko sprehaja gor in dol po še kar zglednem obsegu in zna včasih celo presenetiti s kakimi duhovitimi vložki, večinoma pa se poslužuje umirjenega pripovednega stila z nekaj ne preveč posrečenimi poskusi improvizacije. Tako kot tudi obvladovanje inštrumentov je njena vokalna tehnika še neizpopolnjena, pa vendar ji občasno uspeva vse to nadomestiti s šarmom in otroško nedolžnostjo, če že ne z domiselnimi besedili, prav tako pa jo rešuje tudi pestrost zvočnih efektov, ki odpeljejo vse skupaj v neko drugo, za spoznanje zanimivejšo dimenzijo. Skratka, koncert tiste vrste, med katerim si po kake pol ure raje zaželite skodelico toplega čaja, vendar je žal ne morete dobiti, ker avtomat za tople napitke povzroča moteč in glasen hrup, kar pa seveda do nastopajočih ni uvidevno, zato se mu vendarle prepustite do konca in poskušate potegniti iz njega najboljše ...
Neža
Komentarji
komentiraj >>