Sobota, 15. 10. 2005
Nesha
Map Theory je tretji plošček zasedbe Territory Band, prav tako tudi njena tretja različica v postavi pod vodstvom čikaškega saksofonista Kena Vandermarka... V Territory Band gre za daljše kompozicije, ki so nastale kot matríčni okvirji, ki poskušajo ohranjati čimvečjo improvizacijsko svobodo glasbenikov, ob čemer so le-ti nenehno vpeti v sam proces razvojnih dogodkov ali tako imenovanih "glasbenih eventov"... (v celoti...)
Radio Študent
Za oddajo Tolpa bumov
15. 10. bo 19-ih
Territory Band – Map Theory (Okka Disk, 2004)
*Map Theory je tretji plošček zasedbe Territory Band, prav tako tudi njena tretja različica v postavi pod vodstvom čikaškega saksofonista Kena Vandermarka. Aktivna od leta 2001, je sprva obsegala štiri pare muzikantov na trobilih, pihalih, godalih in bobnih, novejša, razširjena verzija pa ima nekoliko večjo brass sekcijo, poleg tega je povabila k sodelovanju tudi Kevina Drumma, ki skrbi za elektroniko. Komponist vseh njihovih obstoječih albumov je Vandermark, nadarjen tenorsaksofonist in basklarinetist, ki je na začudenje mnogih leta 1999, star komaj 35 let, prejel McArthurjevo nagrado »Genius«, ki so je bili v jazzovski preteklosti deležni glasbeniki, kot sta Cecil Taylor in Anthony Braxton. Sodeloval je v številnih zasedbah, npr. Vandermark 5, Witches & Devils, trenutno aktualni sta predvsem pričujoči Territory Band in pa FME. Njegove kompozicije dosegajo nivo sodobnega jazza, ki se zgleduje po dobri stari jazzovski avantgardi, kot dedič mnogih vplivnih predhodnikov od. Sun Raja in Art Ensemble of Chicago do Anthony Braxtona, Cecila Taylorja, Gilla Evansa in podobnih.
V Territory Band gre za daljše kompozicije, ki so nastale kot matríčni okvirji, ki poskušajo ohranjati čimvečjo improvizacijsko svobodo glasbenikov, ob čemer so le-ti nenehno vpeti v sam proces razvojnih dogodkov ali tako imenovanih "glasbenih eventov". Vandermark sam poudarja, da dojema improvizirano glasbo kot nenehen proces in ne vnaprej zadan skladateljski načrt, kar pomeni, da se člani benda o mnogočem odločajo sprotno in se na nek način ukvarjajo s poljubno nastalo zvočno situacijo, kot da jo rešujejo prvič, torej so v nenehnem stanju interakcije in nekakšne skoncentrirane budnosti. Tako je kompozicija zgolj neka predhodna osnova, iz katere se razvija kombinatorično mnogo različnih interpretacij, ki jih niti komponist ne more vnaprej predvideti. To je tisto, kar dela ta album in tudi tovrstni jazz nasploh tako nemogoče nepredvidljiv in poln raznolikih presenečenj, hkrati pa tudi težje poslušljiv, saj zahteva tudi temu primerno skoncetriranega poslušalca. Zato ga gre poslušati predvsem kot poskus razpoznavanja določenih zvočnih vzorcev in tudi naključne komunikacije med glasbeniki, saj je to dvoje osnovna sestavina pričujočega izdelka.
Glasba se tako nenehno izmika banalnemu zapadanju v kakšen ponavljajoči se »groove« - prehaja iz ene zvočne pokrajine v drugo, iz medlo oddaljenega klavirskega sola, podloženega s pihalnimi odejicami, v robustno kaotično tolkalsko podivjanost in bržkone zajame neizmerno mnogo povsem različnih občutij – od provokativne živčnosti elektronskih zvokov do povsem ležernih »izležavanj« na tubi in skrivnostnih godalnih cviljenj nekje v višavah naših slušnih kapacitet. Prehodi med temi raznolikimi segmenti so skoraj vedno nepričakovani, brez stopnjevanja ali prelivanja, a odločno odrezavi, kar ob poslušanju zbuja nekoliko razkosan vtis. Vendar se to popotovanje občasno tudi pomudi v nekoliko poslušljivejših krajih, na primer v komadu Towards Abstraction, ki ga bomo slišali pozneje, kjer lahko pomigamo ob dobrem starem swingu, ki pa ga še vedno krasijo odštekani trobilski sprehodi sem in tja po nekonvencionalnih harmonijah. Tu pa tam slišimo tudi spodmaknjeni ritem odličnega bobnarja Paula Lyttona, čigar močan vpliv je čutiti prav v tej skladbi. Prav vsi komadi na tem ploščku so posvečeni različnim ustvarjalcem – prej omenjeni Towards Abstraction, ki se iz ničhudega slutečega swinga kaj kmalu prelevi v skorajda kaotično razpuščen uptempo, je posvečen Gilu Evansu; sklop komadov Slides #1 in #3 pa Bernardu Parmegianiu, ki je Vandermarka močno prevzel s svojim elektronskim albumom De Natura Sonorum. Komada, ki ju bomo poslušali napjrej, sta dve različni interpretaciji iste kompozicije, ki je sestavljena iz šestih segmentov (npr. solo na elektroniki, tuba z melodično spremljavo, nastop tolkal v kombinaciji z različnimi inštrumenti in tako dalje). Gre torej za enake "evente", ki so v obeh komadih razporejeni v različnem vrstnem redu, vsakič pa se eden od glasbenikov odloči za nastop naslednje situacije. Stvar seveda v obeh primerih izpade popolnoma različno, kar je v nekem smislu glavno sporočilo Vandermarka, namreč pokazati, kako je smisel improvizirane glasbe ravno v sprejemanju ključnih odločitev za nastop neke spremembe po vnaprej domenjenem vzorcu. Nič drugega kot igra dobro pripravljenih glasbenikov, ki poskušajo ujeti ritmično in harmonsko ravnovesje, ob čemer se nedvomno zelo zabavajo. Prijetno in zbrano poslušanje.
Pripravila Neža
Re: Sobota, 15.10.´05, 19h: Territory Band – Map Theory (Okka Disk, 2004)
LukaZ [15/10/2005]
Ojla!
Super recenzija, morda le kratek dodatek ...
Ker ob Vandermarkovih kompozicijah ´´gre za daljše kompozicije, ki so nastale kot matríčni okvirji, ki poskušajo ohranjati čimvečjo improvizacijsko svobodo glasbenikov, ob čemer so le-ti nenehno vpeti v sam proces razvojnih dogodkov´´- se pravi, da zvočni izraz posameznega glasbenika/improvizatorja močno vpliva na zvočno ukrojenost kompozicij in njihovo končno podobo velja omeniti še postavo Territory Banda:
Jeb Bishop- pozavna (Bishop je odšel iz zasedbe in prav tako zapustil vse zasedbe Vandermarka. V Ljubljani ga bo na koncertu zamenjal nemški pozavnist Johaness Bauer)
Axel Dörner- trobenta
Per- Ake Holmlander- tuba
Kent Kessler- kontrabas
Fred Lonberg-Holm- violončelo
Fredrik Ljungkvist- saksofoni/ klarineti
Dave Rempis- saksofoni
Ken Vandermark- saksofoni/ klarineti
Paul Lytton- tolkala
Paal Nilssen-Love- tolkala
Jim Baker- klavir
Kevin Drumm- elektronika ( v današnji različici ansambla ga menja norveški nojzer Lasse Marhaug)
Morda ni odveč omeniti tudi, da se napram prvi in drugi plošči zasedba vedno bolj odmika od korenin svobodnjaškega jazza in se z večanjem števila evropskih ´´svobodnjakov´´ v ansamblu vedno bolj nagiba k evropski veji svobodnega improviziranja, hkrati pa se vedno bolj odstira tudi Vandermarkov interes za elektronsko zvočnost
odgovori >>