Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ROSA REITSAMER: Podoba bele in črne polti v popularni kulturi ali Ne more biti vsakdo »tv blond« (1668 bralcev)
Ponedeljek, 17. 10. 2005
Iva Kosmos



V četrtek ob desetih zvečer je Rosa Reitsamer, avstrijska sociologinja, dj-ka in queer aktivistka v Monoklu pretresla stereotipe o podobi črnih in belih žensk skozi popularno kulturo. Predavateljica je že na začetku definirala namen predavanja: pokazati, da podoba svetlo- oziroma temnopolte ženske ni stvar barve kože, ampak koncept, ki združuje in vzdržuje rasizem in seksizem.
V četrtek ob desetih zvečer je Rosa Reitsamer, avstrijska sociologinja, dj-ka in queer aktivistka v Monoklu pretresla stereotipe o podobi črnih in belih žensk skozi popularno kulturo. Predavateljica je že na začetku definirala namen predavanja: pokazati, da podoba svetlo- oziroma temnopolte ženske ni stvar barve kože, ampak koncept, ki združuje in vzdržuje rasizem in seksizem.

Napaka feminizma in ženskih študij je, da imajo v razpravi o ženskosti a priori v mislih belo žensko zahodnega sveta. To ne pomeni le, da so študije o temnopoltih zapostavljene, ampak tudi to, da analiza belopoltih ni pravilno izpeljana. Podoba bele ženske ni nastala sama iz sebe, ampak – tako kot vsak konstrukt – v odnosu do svojega nasprotja, oziroma v tem primeru do njenega črnega antipola.

Nasprotne si podobe žensk izvirajo iz popolnoma različnega razvoja skozi zgodovino. Rosa Reitsamer trdi, da so se današnje predstave oblikovale že v 19. stoletju, ko se je ustvarila močna ločnica med temnopolto žensko, ki je delala enako trdo kot moški, in belo, za katero je bilo kaj takega nepojmljivo, saj je bila fizično krhka in odvisna od moškega, njeni glavni vlogi pa sta bili mati in gopodinja. Telo bele ženske je tako v službi rojevanja otrok in je nedostopno vsem razen zakonskemu partnerju. Kot opozicija temu je značilnost črnske seksualnosti v prvi vrsti dostopnost, divjost ali animaličnost. S to temo se ukvarja tudi Bell Hooks, feministična teoretičarka, ki ženske usluge prispodobi kot nagrado za moškega. Belka je tako vrhunska nagrada, dostopna le belcu, medtem ko je črna ženska na razpolago vsakemu, ne le črnemu možu, ampak tudi belemu gospodarju.

Z razvojem popularne kulture in formalno odpravo rasizma postanejo ravno opisane značilnosti črne kulture in seksualnosti vir navdušenja belcev. Razvijejo se znani stereotipi o skupnosti, kjer ima sleherni pripadnik smisel za ritem, je »natural born« dancer in izkušen ljubimec. Reitsamer poveže ta preobrat z Edwardom Saidom in njegovim konceptom orientalizma. Njegova teorija sloni na odnosu dominantne kulture do ostalih. Prva je subjekt, ki se vzpostavi ob dominaciji do drugih kultur, ki so zanjo na ravni objektov. Zasužnji jih v stereotipne vzorce, ki so vedno v vlogi potrjevanja superiornosti vladajoče skupine. Pozitivno ovrednotena eksotičnost temnopoltih je nič drugega kot novi rasizem, novi način tlačenja črncev v okvire, ki jim jih postavi zahodna kultura.

Pojmovanje, da je bela ženska vredna poželenja s tem, ko je nedostopna, in obratno pri črni, je razvidno tudi v sodobni popularni kulturi. Podoba belih zvezdnic niha med aseksualnostjo in hiperseksualnostjo, prevzeto iz črnske kulture. Kot primer za to Reitsamerova navaja Britney Spears, po njenih besedah idealni tip »tv blondinke«, ki je poleg svojih spotov, ki vsebujejo prvine mehkih porničev, znana po poveličevanju svoje nedolžnosti in vere v družinske vrednote.

Ko v zgodbo vpletemo logiko kapitala, se stvari navidezno spremenijo. Rasizem je nastal zaradi gospodarskih potreb tedanjega časa in kot poskus opravičevanja suženjstva. Danes ga družba ne rabi več in bi lahko rekli, da bo s časom izginil. Pa ni tako, pravi Reitsamer, rasizem danes deluje kot sredstvo za vzpostavljanje normativov. Na primeru popularne kulture še vedno beremo njegovo prisotnost. Lahko bi rekli, da danes lahko vsakdo uspe kot tv zvezdnik, pa vendar ne more vsakdo biti »tv blond«. Tv blondinka je utelešenje koncepta, ki potrjuje in vzdržuje dominantno kulturo ter prevladujoč način mišljenja o superiornosti 'our way of life'. Veliko več kot le podoba dekleta z dobrimi nogami in računalniško retuširanim glasom.

S predavanja je poročala Iva Kosmos.


Komentarji
komentiraj >>