Kako postmoderna kultura razume relacije različnih kulturnih sfer znotraj lastne metapozicije, nam nazorno kaže predstavitev pojma world music. Ta pojem naj bi namreč označeval skupino različnih tradicionalnih glasbenih stvaritev različnih etničnih skupin. Bistveno je, da upoštevamo tiste glasbene izdelke, ki niso utrpeli vpliva druge kulture. Na ta pojem »druge« kulture moramo biti dosledno pozorni, za kar bomo našli opravičilo kasneje. Logiko dela pojma si bomo pogledali s kartezijansko določitvijo, ki pravi, da mora biti pojem določen jasno in razločno. To pomeni, da se bomo pozabavali z mehanizmi izključitve objekta iz denotacije pojma, kakor tudi s korelativnimi mehanizmi definicije njegove konotacije.
Kako postmoderna kultura razume relacije različnih kulturnih sfer znotraj lastne metapozicije, nam nazorno kaže predstavitev pojma world music. Ta pojem naj bi namreč označeval skupino različnih tradicionalnih glasbenih stvaritev različnih etničnih skupin. Bistveno je, da upoštevamo tiste glasbene izdelke, ki niso utrpeli vpliva druge kulture. Na ta pojem »druge« kulture moramo biti dosledno pozorni, za kar bomo našli opravičilo kasneje. Logiko dela pojma si bomo pogledali s kartezijansko določitvijo, ki pravi, da mora biti pojem določen jasno in razločno. To pomeni, da se bomo pozabavali z mehanizmi izključitve objekta iz denotacije pojma, kakor tudi s korelativnimi mehanizmi definicije njegove konotacije.
Če torej pogledamo, kaj je izključeno iz tega pojma, ki naj bi se po lastnem samorazumevanju moral nanašati na totaliteto etnične glasbene tradicije celotnega človeštva, potem bomo videli nekaj, kar nedvomno pade v oči: na prodajnih mestih nosilcev zvoka tradicionalne svetovne glasbe ni zahodne ljudske glasbe, to je bluesa ali evropskih balad. Iz tega bi lahko sklepali, da pojem world music funkcionira kot prazni označevalec, katerega konotacija se vzpostavlja prek mehanizmov izključitve zahodne tradicije iz polja referenčnih objektov. Takšna politična logika dodeljevanja privilegiranega mesta nekemu kulturnemu objektu, njegovi izključitvi iz polja objektov, na katerega se nanaša diskurz, jasno zanika naivno stališče antiglobalistov tako levega kot desnega izvora. Naivno stališče pravi, da globalizacija predstavlja razvrstitev kulturnih razlik, to je redukcijo bogastva kulturnih razlik na univerzalni obrazec, ki je diktiran iz centrov moči.
Nasprotno, gre za produkcijo razlik, za njihovo histerično pomnoževanje, za napihovanje balona razlik do metastatične točke poka, ki se vedno že odlaga v slabo neskončnost samotransformacije kapitala, za sposobnosti, da nevtralizira in pacifizira lastne samonegirajoče učinke oziroma za moč adaptacije na okoliščine, ki jih je sam proizvedel. Ta balon razlik je v tem primeru tržno določilo world music-a, ki predstavlja samoreproduktivno razliko. Tržišče je temeljitejše izkoriščano, saj kapital eksistira zgolj v dinamično nevprašljivem delu samoekspanzije. Kot povzetek tega, kar je bilo rečeno, lahko navedemo naslednje:
Prvič: postmoderna kultura predpostavlja histerično produkcijo razlik. Proizvaja razlike določene stopnje intenzivnosti in ekstenzivnosti in vselej istočasno in navidezno izpostavi začetek objekta - razlike. Ne zadovolji se s tem objektom, ampak proizvaja intenzivnejšo in ekstenzivnejšo razliko. Takšna situacija je ontološko vpisana v sam kapital zaradi njegove ekspanzivne in dinamične narave.
Drugič: razlike so bistveno samoreproduktivne. Obstajale so že pred kapitalom in njegovim vdorom in to v nekakšnih etno-nacionalnih enklavah. Kot dovršene, dobljene in dane razlike zdaj kolonizirajo s ponovnim vpisom v kontekst postmoderne kulture. V našem primeru je to diskurz world music-a. S to imperialistično gesto ponovnega vpisa kapital izvrši dvojno dejanje: po eni strani jim objektivno vzame deviško vrednost nedotaknjene narave, ki so jo zanj imele, torej prečrta nivo neposredne naravnosti, ki so jo realno posedovale glede na kapital. Po drugi strani pa s to potezo avtomatsko vanje vpiše stigmo eksotike in ekstravagance nečesa prvobitnega in izvornega, kar je dopolnilo za pojem neposredne naravnosti.
Tretjič: razlike so bistvo kulturne razlike. Proizvajajo se v sferi nečesa, kar izgleda kot prestiž, torej kot višek glede na to, kar bi bile univerzalne, neposredne, materialne in eksistencialne potrebe. Primer za to je življenjski slog. Razlika med tem, kar bi bila univerzalna potreba, in tem, kar bi bil življenjski slog, reflektira del laži dihotomije spol/rod in jo je treba dekonstruirati. Ker nas tu ne zanima sama ontološka substanca te razlike, ampak iluzija o razliki, za katero mislimo, da je odločilna v konstituciji realnosti, se s tem ne bomo ukvarjali.
Četrtič: neposredni zaključek prejšnje teze o razliki, ki je vselej že vpisana v nek višek/prestiž/kulturo, in teze o iluziji objekta, ki naj bi bil prestižen in ki se tako tudi vzpostavlja, bi dal rezultat, če bi bile te razlike vedno že prazne razlike in če bi bile prazne v tem ekscesivnem smislu, da jim manjka neka vsebina, po kateri bi se razlikovale. Tako bi bile radikalno razlaščene svojega referenčnega objekta in bi se vzpostavljale samo v horizontalnem sistemu diferencialnih potez.
Petič: ultimativni zaključek bi bil, da takšna samoreproduktivna razlika obstaja samo zaradi vzpostavljanja privilegiranega mesta, ki je v našem primeru zahodna tradicija ljudske glasbe. To mesto je z gledišča vzpostavljanja samega sistema razlik nevidljivo in je pogoj možnosti diskurzivnega polja razlik. In to samo, če je sistem nevidljiv ali, rečeno v jeziku psihoanalize, če je v radikalnem smislu potlačen. Zahvaljujoč temu funkcionira kot gospodar-označevalec, kot navidezno sidrišče igre razlik.
Zdaj se moramo vprašati, kako se takšna logika dela kulturnega diskurza kapitala in trga reflektira v samozavesti kapitala, v njegovem ideološkem samorazumevanju na privilegiranem mestu samozavesti – v humanističnih znanostih. Paradigmatičen primer za takšno postavko je nedvomno Samuel Huntington. Ta dobri sin postmoderne kulture in tretjerazredni kulturolog hoče s promocijo lastnih stališč izvesti destrukcijo osnovnih dveh oznak modernističnega mišljenja. Prva in glavna teza modernizma vztraja na univerzalnem kot takem in nadalje na univerzalizmu vrednot, predvsem moralnih in političnih. Druga bistvena teza modernizma, ki je izpeljana iz prej navedene predpostavke univerzalizma, je postavka napredka v zgodovinskem toku. Nad ta dva postulata ali nosilna stebra korpusa ultraortodoksnosti modernizma juriša Huntington z orožjem »nove« teoretične invencije: z radikalnim kulturnim relativizmom.
To, kar sledi iz takšne koncpetualne mašinerije, s katero Huntington strumno kaže na plazečo pošast modernizma, je stališče, da je subjekt z radikalno enosmerno potezo determiniran s predpostavkami lastne kulture. Iz tega sledi, da so kulture neizvedljivo različne in da subjekte dveh različnih kultur obeleži fundamentalni nesporazum in bistvena nezmožnost komunikacije. Spodmikanje tal izpod nog vodi k neobstoju privilegirane kulture, ki bi bila vrednejša od druge. Tako je vsaka zahteva kulture po univerzalnosti in privilegiranosti njenih verovanj, gledišč, predpostavk ali proizvodov proti drugi kulturi ali, kar je še hujše, proti vsem drugim kulturam, zavzemanje čiste totalitarne pozicije grobega in abstraktnega podtikanja lastnih vrednot drugemu. To je najbolj gola tiranska represija. Iz takšne postavke, bi rekel Huntington, sledi, da bi morali sprejeti stališče partikularizma kulture kot moralno pravilno stališče. V luči takšnega moralizma Huntington izpostavi postulat in jamstvo zaželene multikulturalne tolerance kot preventivne prakse proti totalitarizmu metapozicije posamezne kulture, ki bi rezultiral v fatalnem, apokaliptičnem spopadu civilizacij.
Pogojni refleks reakcije na Huntingtonove teze bi lahko bila moralna blaženost pred njegovim relativiziranjem vrednot ali celo radikalno zavračanje sprejemanja teze, da zgodovina ni teleološki narativ, ki srečno rezultira v politični demokraciji in v globalni implementaciji politike človekovih pravic. Vendar bi po tem psevdo-modernem kulturnem refleksu lahko rekli, da Huntington z nečim nedvomno in globoko zadene. Ker vidimo, kako on okrutno obračunava s tem, kar bi moralo imeti stigmatično pozicijo svetega, to je z moralo in z zgodovinskim napredkom humanosti, smo vseeno ujeti v njegovo past dovršenega občutka za realnost, za katero on pokaže, da obstaja. Ali ni morala samo neka zgodba, nek ekran ali maska, ki se je poslužujejo licemerci, ki v moralo ne verjamejo. Z njo bi uporabili in izkoristili mase naivnežev, ki prostodušno sprejemajo moralne ozire. Ali ni človeška zgodovina samo zgodovina trpljenja, rečeno z besedami Anatola Francea: »Rojeni so, trpijo, umrejo«.
Zgodovina predstavlja samo brezciljno, nesmotrno dogajanje, kjer tisti, ki trpijo, niso žrtve v imenu neke višje Stvari. Niso orodje v rokah svetovnega duha, ki v obilici rabi lasten človeški material, ampak je človeško trpljenje čista poraba, ki se ne odplača niti v eni ekonomiji dobička, čisti višek brezplodne ekonomije, v kateri se ničesar ne proizvaja, razen tega, česar ne bi smelo biti. Vendar je treba biti pri tem pazljiv. Zakaj? Občutek za realnost vedno funkcionira na nivoju neke neposrednosti, saj gre za nivo občutljivosti. To pomeni, da ta A-Ha Erlebnis, ki ga imamo pri poslušanju in branju Huntingtona in ki izgleda kot neko zaključeno intuitivno pristajanje na njegove trditve, ni nedolžen v smislu čistega spoznanja, ampak je na nek način vedno že sklop posredovane neposrednosti.
Ta doživljaj, ki sebe predstavlja kot ultimativni diktat čistega spoznanja in ki bi za sebe hotel verjeti, da je čist v smislu neposrednosti odnosa med spoznavajočim subjektom in spoznanim objektom, vedno že za svojim lastnim hrbtom, v registru nezavednega, poseduje neko ideologijo, v katero je vpisan. Prav zahvaljujoč tej nezavedni strukturi je lahko nekaj brezmadežnega in neposrednega. Za nas je ta fantazmatski sklop vedno že za hrbtom zdravorazumskega subjekta postmoderne, določen kot samoreproduktivna kulturna razlika ideologije kapitala. In to določitev smo dobili na osnovi analize ideološke funkcije pojma world music.
Da bi bolje razumeli, kako deluje sistem postmodernistične razlike, znotraj katere najdeta svojo humanistično subjektivnost tako Huntington kot world music, nam je na razpolago stališče desnice, ki se producira v političnih okoliščinah na teritoriju jugovzhodne Evrope po padcu Berlinskega zidu. Fundamentalna teza desnice je, da obstaja objekt, ki bi se lahko s pojmom iz Gospodarja prstanov imenoval precious one, nekaj, kar ima neverjetno vrednost, absolutno in neizpeljivo partikularni objekt, ki bi po pomembnosti daleč transcendentiral pomembnost politične demokracije in človekovih pravic. Ta objekt naj bi bil sveta skrivnost in skriti trezor nekega subjekta. V tem primeru je to nacija, ki se ne more organsko vpisati v kontekst politike liberalizma.
Politika liberalizma, demokracija in človekove pravice morajo služiti izključno kot instrument, kot čisto orodje, da bi se zavarovali in zagotovili adekvatni življenjski pogoji za razvoj in napredek te najvišje nacionalne Stvari, od katere je odvisno zdravstveno stanje telesa nacije. To je nekaj absolutno zunanjega nasproti precious one neke nacije, ker ne more imeti z njim nobene notranje, globlje, organske vezi. Ta politika liberalne retorike se lahko instrumentalizira na način zlorabe. Če jo imamo v rokah, se lahko uporabi proti temu, kar je v nacionalnem subjektu več od subjekta samega – proti primordialni nacionalni Stvari. Iz takšnega sklopa nam je jasno ambivalentno stališče jugovzhodne desnice glede liberalne politike zahoda in tudi obče.
Po eni strani menijo, da je politika suverenosti in človekovih pravic pravilna, saj omogoča vsakemu subjektu, da realizira in razvija to, kar ima ta subjekt za najvažnejše in najvrednejše. S tem argumentom liberalizma zahodne politike zadenejo samo zahodno politiko, kadar ta izpelje svoje interese proti na novo vzpostavljenim državam na tleh jugovzhodne Evrope. Spomniti se moramo Miloševićevih govorov, da se v Srbiji proizvaja prava raven evropskega za razliko od zahodne Evrope, ki je odstopila od višine ravni evropskega in ki jih je sama nekoč davno postavila.
Desničarji so konsekventni univerzalisti, ki zagovarjajo entuziazem humanosti, ki spominja na najvišji pojem človeškosti, vpisan v politiko človekovih pravic. Po drugi strani pa so dosledni partikularisti, ker menijo, da te človekove pravice in demokracija nimajo nikakršne vrednosti na sebi in za sebe in da se jih v tem smislu lahko manipulativno instrumentalizira, da je njihova ultimativna vrednost v tem, da pripomorejo k realizaciji nečesa, kar je absolutno in neizpeljivo partikularno za neko nacionalno in kulturno identiteto. Ta teza v glavnem služi za diskvalifikacijo in izključitev političnih nasprotnikov iz relevantnega polja političnega znotraj ene države.
V tem ambivalentnem stališču desnice v jugovzhodni Evropi glede človekovih pravic in demokracije moramo videti striktno in natančno homologijo s Huntingtonovim stališčem multikulturalizma, kot tudi precizno in popolno analogijo z logiko izkoriščevalskega dela world music-a. To stališče moramo brati kot razvrstitev specifične identitetne politike absolutno čiste partikularne Ding-an-sich nacije, ki ne trpi niti notranje, globlje posredovanje univerzalizma političnega niti liberalne politike multikulturalne relativizacije vrednot, ki je vpisana v nezavedni univerzalizem moralnega jamstva in postulata tolerance.
Na kratko rečeno: takšno fundamentalno tezo teh treh ideoloških diskurzivnih formacij moramo opredeliti kot tezo metapozicije, prek katere se vedno že vzpostavljajo odnosi dominacije in ki subjektu, ki ima to tezo za fundamentalno, omogoča, da zavzame pozicijo posedovanja in prakse moči. Pa naj gre za tretji svet, katerega eksotika in ekstravagantnost etnične kulturne zapuščine ujame in fascinira Huntingtona kot neki unheimlich, ki je izven meja Huntigtonu dobro poznanih in pristnih tal »novega sveta«, za subjekt potrošnje čudovite glasbe orientalne tradicije iz geografsko oddaljenih krajev, na kar računa diskurz world music-a, ali nenazadnje za paranoični subjekt, ki zavidljivo poseduje tisto, kar mu je vedno že pripadalo, to je pozunanjenost absolutne transcendence Ding-an-sich nacije. Pri vseh treh formacijah gre za eno in isto izvrševanje gospodarjeve oziroma vladarjeve funkcije nad zasužnjenimi subjekti.
Laž ideološke formacije, kakršna je ta metapozicija, je lahko razkrinkati že na nivoju formalne aplikacije dialektike, skozi katero se razkriva neizvedljivo protislovje takšne teze. Vendar ni treba prelahko sprejeti zaključek te formalne aplikacije dialektike. Za rezultat ima pogled, ki izraža zahtevo, da se vzdigne nad različne kulture in ki v zadnji potezi svoje meditacije sklene, da končno ne obstaja privilegiranost niti ene izmed kultur. Vrača se nazaj na partikularnost svoje začetne pozicije. Formalna aplikacija dialektike pripelje do rezultata, kjer se pogled razkrinka kot tisti, v katerega začetno pozicijo je vedno že vpisana. Nikoli ne more zahtevati čistega objektivizma lastnega pogleda. Tako bi lahko preprosto rekli, da je ta zahteva vedno že lažna in da ni razloga, da bi nas zanimala, ker se filozofija po svoji definiciji ukvarja s tem, kar je resnično. S tem pa spregledamo bistveno dimenzijo, register iluzije privilegiranega mesta, ki ga ima metapozicija, iluzijo, ki realno in materialno učinkuje kot odnos dominacije kapitala v globalno posredovanem svetu.
Ta gesta primordialne naivnosti zavzemanja metapozicije omogoča kasneje Huntingtonu, da zahteva toleranco in da predlaga partikularizem kulture kot ultimativno moralno stališče. Poleg grožnje z apokalipso Huntington maha naokrog s spopadom civilizacij in straši multikulturalne subjekte s svojimi skoraj preroškimi predvidevanji univerzalnega razpada novega svetovnega reda multikulturalnega liberalizma. Neposredne rezultate takšne politike bi lahko v povzeli na naslednji način:
Prvič: vztrajanje pri relativizmu vrednot, s katerimi je multikulturalizem bistveno zaznamovan v lastnem samorazumevanju, pomeni ostanek in obstanek moči tistega, ki se skriva za hrbtom multikulturalizma kot njegovim pogojem možnosti, a to je metapozicija abstraktnega humanizma, ki v sebi skriva reprodukcijo postavke privilegiranega mesta simboličnega reda politične ekonomije. Simptomatično je, da si Huntington lažje zamisli apokalipso avtodestrukcije civilizacije kot golo spremembo političnih okoliščin ekonomske in kulturne produkcije znotraj kapitalizma.
Drugič: takšno stališče, čeprav samo kar vre, kipi in se razliva od tolerance, pomeni produkcijo novega tipa rasizma, tako imenovanega meta-rasizma, ki se ne zavzema za razlike, ki bi bile substancialne v tem smislu, da so to razlike stvari na sebi ali stvari same, ampak razlike depolitizira s tem, da jih potiska v prazen mehur multikulturalnosti in jih s to gesto razglasi za neizvedljivo nepremostljive in medsebojno absolutno nekomunikabilne in nekomensurabilne. S tem družbene skupine sili v večjo medsebojno izolacijo in segregacijo. Tako družbene skupine, ki so realno pooblaščene, reproducirajo svoje realne privilegiranosti, medtem ko so izkoriščane skupine samo še globlje in temeljiteje izkoriščane in getoizirane.
Tretjič: s tezo o absolutni relativnosti razlik kot vrednot se te depolitizirajo, partikularizirajo, kar odvzema in prečrta pogoj možnosti političnega projekta, ki bi vztrajal na univerzalnosti lastnih fundamentalnih tez in ciljev in ki bi imel za rezultat kategorični imperativ globalne solidarnosti revolucionarnih subjektov.
Četrtič: kot končna in ultimativna posledica projekta, ki ga vodi Huntington, se negira pogoj možnosti človekove svobode in to je možnost refleksivnosti subjekta. To je negacija tiste možnosti, ki je vpisana v subjektivnost kot takšno in to je v tem primeru konstitutivna distanca subjekta glede na družbene in kulturne pogoje lastne produkcije. Drugače rečeno, gre za dejstvo, da so ljudje dejansko produkt lastnih okoliščin, to je družbenih pogojev in izobrazbe, in da končno pri vsem tem ljudje proizvajajo te okoliščine, krajše rečeno: tudi vzgojitelj mora biti vzgojen.
Ultimativna naloga novega emancipatornega gibanja, gibanja, ki bi vztrajalo pri produkciji svobode, bi bila predvsem radikalna repolitizacija kulture in inflatornih kulturnih razlik in potem tudi invencija novega tipa univerzalizma v sferi političnega. Ta politični univerzalizem mora nadzirati samega sebe. Izogibati se mora tveganju, ki vedno že deluje, da se lahko spremeni v abstraktno, represivno univerzalnost metapozicije, ki bi izgubila vsako možno naddoločenost in posredovanost s partikularizmom lastne materialne lokacije, kot se to dogaja v primeru analiziranih diskurzivnih formacij world music-a, Huntingtonovega multikulturalizma in jugovzhodne evropske desnice.
Besedilo World music, Huntington in srbska desnica, ki ga je napisal Darko Drašković, je bilo predstavljeno na Prvi poletni filozofski šoli v Izoli, julija 2002, prevedel ga je Klemen Fele, posneli smo ga …
Komentarji
komentiraj >>