Tukaj in zdaj vam ponujamo prispevek z naslovom Zakaj mainstream ne mara drag king performensov, ki se nanaša na izdani članek v Mladini, v katerem je bil minuli performans dveh drag kingic iz Portlanda (Johny Mozzarella in Ricky) predstavljen v negativni luči. Zakaj je temu tako, preberite v nadaljevanju:
Zakaj mainstreem ne mara drag king performensov?
Na minulem festivalu Rdeče zore, ki se je letos odvijal kar v štirih mestih po Sloveniji, v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Murski Soboti, smo bili priča tudi drag king performensu. V Menzi pri koritu sta nastopili dve drag kingici iz Portlanda. O širjenju drag king kulture smo že veliko povedali v naši oddaji, saj smo že dobri dve leti lahko priča gostjam iz tujine, ki si drznejo nadeti moško obleko ter stopiti na oder. Nekoliko manj je bilo govora o slovenski drag king sceni. Pa vendarle, že dvakrat so se zgodile drag king delavnice, oz. delavnice, na katerih smo si pod vodstvom izkušenih kraljev preobleke ženske nadele moški imidž. To se je zgodilo prvič leta 2003, v okviru 19. festivala lezbičnega in gejevskega filma in na pravkar minulemu ženskemu festivalu Rdeče zore.
Tokrat sta Slovenijo obiskala Johnny the big cheese Mozzarella in Ricky Z. Star, ki sta v času bivanja v Ljubljani bila zelo zaposlena in okupirana z vseh strani. Od performansa v Menzi pri koritu in prav tako v Monoklu, ter dveh predavanj na Filo faksu in Fakulteti za družbene vede, do delavnice z Dihom in Legebitro ter nenazadnje delavnice preoblačenja in podiranja stereotipov v klubu Monokel. Vi pa ste bili deležni tudi intervjuja, ki se je zgodil na Radiu Študent pred performensom v Menzi na Metelkovi. Da pa ne bomo ponavljali celotnega intervjuja, niti nimamo toliko časa, sem za vas pripravila le nekaj njunih izjav. Ricky nam je povedal tole: ////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
CD t=1:34
Izt: 9:29; »I think it were time to think…«
Vtč: 11:03; »…but still be a natural born female at the same time.«
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Da pa ne bom preveč zašla od napovedanega naslova tega poročila; Zakaj mainstreem ne mara drag king performansov, naj vas opomnim na članek v zadnji Mladini, ki se je njunega performensa lotil precej kritično in nikakor ni posegel globlje od negativne kritike njunega amaterstva niti se ni opredelil do pomena širjenja te kulture. Res je, da sta Johnny in Ricky amaterja v gledališkem smislu, toda s svojimi nastopi in pojavnostjo na odru prispevata globlji premislek o moških in ženskih vlogah ter preseganju le teh. Tukaj se vsekakor skriva širši kontekst od le kulturnega aspekta.
Pa se najprej vprašajmo kakšne reakcije dobivata Johnny in Ricky od publike.
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
CD t=2:53
Itz: 16:20; »For me is…ahm…talking about audience feedback…«
Vtč: 19:17; »…we make a preaty good team, Ricky and I, I think«
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Kakšno občinstvo? Ali bi rade posegle v mainstreem?
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
CD t=4:44
izt: 19:42; »Hm, I would say, audience is kind of…
vtč: 24:26; »…women that not neceserially invention out, I think:«
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Kaj Johnnyju in Rickyju, drag kingoma iz Portlanda pomeni preoblačenje v moške na odru? Kako opredeljujeta mainstreem publiko ter kaj jima pomeni nastopati pred širšim krogom ljudi? Nadeti si moško obleko v javnosti ima vsekakor politično in sociološko noto, saj s tem ženske presegajo stereotipe o moško – ženskih vlogah. Ali je sploh nujno odgovoriti na vprašanje ali gre pri tem zgolj za kulturni dogodek?
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
CD t=2:32
vtč: 25:00 ; »I guess, my definition on what mainstreem is….«
Izt: 27:32 ; »…its importaint to know.«
////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////////
Drag king performance je politična sociološka in šele na zadnjem mestu tudi kulturna gesta. Zato komentar v Mladini mogoče ni ravno na mestu, saj pravi citiram; »…Zakaj se z redkimi izjemami, duhovnimi perverzijami besednih bebavih popevk, zdi, da Johnny in Ricky nič kaj inventivno plešeta in celo odpirata usta v playbacku na nič kaj izbrane viže… Nadaljnje Jaša Karamaršič Kacin piše; »Zdi se, da njuno karikiranje spolnih stereotipov loči od Fredyja le kup obscenih gest in dejstvo, da nista tistega spola, katerega uniforme nosita.«
OK, res je, da sta z zadnjim nastopom, ko sta se našemila v slovenske navijače in zapela slovensko zdravljico, pokvarila ves prejšnji imput. Toda ne smemo pozabiti, da sta Johnny in Ricky iz Amerike in sta delovala precej v ameriškem kulturološkem stilu ter sta hotela po svoje ugajati slovenski publiki ter poudariti našo slovenskost, kar pa žal ni bila ravno posrečena izbira. Vendar se tukaj ne bi preveč ustavljala pri teh ne toliko bistvenih stvareh, dejstvo je, da sta hoteli punci povečati priljubljenost, a sta usekali nekoliko mimo. Toda pustimo sedaj to in se vrnimo nazaj na pomen drag king performensov. Strinjam se z okrnjeno kulturno noto, toda na drugi strani ne smemo pozabiti na sociološko in politično plat njunega nastopanja na odru. Tukaj se debata sploh lahko začne!
Že sama razlika v odnosu publike do Rickyja in Johnnyja v primerjavi z mainstreem in queer publiko, če primerjam nastop v Menzi s tistim, ki sta ga uprozorila v lezbičnemu klubu Monokel, lahko potrdi mojo tezo, da mainstreem publika na drag king performense ne gleda enako kot takoimenovana queer publika. Lahko bi celo rekla, da mainstreemu takšne predstave niso po godu ter da nanje gledajo predvsem s kulturnega aspekta, saj jim politična in socialna nota ne zaigra na njihovo struno. Popolnoma drugačen efekt sta Johnny in Ricky doživela v klubu Monokel, kjer so publiko predstavljale večinoma ženske, ki so bile dodobra vznemirjene. Pa da ne bo pomote, ne govorim samo o seksualnem vzburjenju ob ženski, ki oponaša moško vlogo, pa ima kljub temu pod obleko joške in vagino, ampak je tukaj tudi nekaj več od samo seksualnega pogleda. Gre za določeno drznost v zavzemanju prostora po moško, pa s tem ne mislim, da bi lezbijke rade postale možače. Gre za tudi za igro moči, pa s tem tudi ne mislim, da bi se lezbijke rade prelevile v moške. Gre za to, da publika prične razmišljati, kako je družbeni spol fluiden ter da lahko prehaja od skrajno ženskega do skrajno moškega pola. Spola nista samo dva, spolov je toliko kot je vseh nas individuumov! In tukaj se skriva močan sociološki učinek tovrstnih performensov, ki lahko mirno zaidejo tudi v amaterizem, pa bodo še vedno odpirali mnoge debate in premisleke o družbenem spolu.
Komentarji
komentiraj >> [brez naslova]
_____ [10/08/2018]
_____ ____ __
odgovori >>