Sobota, 9. 2. 2002
Bozji_dar
Vedno, kadar dobiš v roke ploščo neke uveljavljene skupine, katere fama se pravzaprav že spogleduje s kultnim bendom generacije, se hote ali nehote vprašaš, ali bo njihov novi izdelek vreden njihovega imena. Podobna misel je verjetno rojila tudi v glavi glavnega protagonista skupine Obojeni program, Branislava Babića – Kebre, ko je novo ploščo krstil z imenom Ako nisam dobra, šta ćemo onda. Če bi moral album opisati z nekaj besedami, bi v stilu Jamesa Bonda rekel, da je njihov zadnji album »dobar...stvarno dobar«. Pravzaprav je veliko boljši, kot sem sam, sicer ne prevelik fan njihove glasbe, sprva pričakoval. Z njim so Obojeni program znova dokazali, da še niso za v staro šaro. Prav nasprotno. Zdi se, kot da z vsakim novim albumom postajajo vedno boljši, čeprav je od originalne postave iz leta 1980 ostal samo še Kebra.Vsa ta leta so Obojeni program dokazovali, da so najbolj emocionalen bend v jugoslovanskem prostoru, hkrati pa so bili njihovi albumi vedno tudi odraz časa, v katerem so nastali. Tako je bil npr. njihov prejšnji album Sva sreća general voli decu v fazi nastajanja hočeš nočeš podvržen vsem dobro znani situaciji v Jugoslaviji, ki se končno odraža v precejšnji konfuznosti albuma. S svojo tenkočutnostjo in občutkom za socialne probleme je Kebra brez odvečne politične angažiranosti v svoji glasbi ustvaril emocionalno in moralno zatočišče za vse tiste, ki jim glasba zaseda pomembno mesto v življenju.
Novi album Obojenega programa se v tem prav nič ne razlikuje od svojih predhodnikov. V besedilih opisuje danes aktualne teme kloniranja, cenzure, potrošništva in povezovanja držav v brezcarinske cone. Tako kot vedno doslej, pa ob vseh velikih temah Kebra ne pozablja na običajnega človeka in njegove male probleme. Glasba Obojenega programa je bila vedno neločljivo povezana z besedili. Enega brez drugega preprosto nikoli ni bilo. Na to se navezuje tudi pripovedni stil petja, iz katerega skačejo refreni z nalezljivimi malodijami. Prav tu se kaže svojevrsten paradoks tega zanimivega benda. Ob vsej kompleksnosti njihovih besedil in trdno izoblikovanih umetniških standardih skupine, ta nikoli ni imela prevelikih ambicij po pretiranem artizmu.
Novi album je v tem oziru samo še nadgradnja dosedanjemu opusu skupine. Obojeni program še nikoli ni emitiral tako srečne in vesele glasbe. Otvoritveni komad Kad se neko nećem dobro nada je čudovita pop skladbica, ki nas takoj zagrabi s svojim repetitivnim melodičnim refrenom. Že v naslednjem pa nas plošča prične pošteno razmigovati. Močan drive nas dobesedno vleče skozi komade. Prav ritmična raznolikost komadov je tista odlika, ki jo najprej opaziš. Praktično vsak komad živi v svojem svetu beatov, ritmi pa se precej spreminjajo tudi znotraj samih komadov. Še vedno pa plošča povsem trdno stoji tudi kot celovit izdelek. Nekaj takega kot različni planeti v istem osončju. Četrta steza na CD-ju je rezervirana za prvi single Najbolji prijatelj, ki se je v Jugoslaviji uvrstil na vrhove prav vseh lestvic, tudi tistih bolj mainstreamovskih. Na plošči izstopa tudi predzadnji komad Stvarno dobar, ki je še dodatno posladkan z orgelsko spremljavo stare dobre Farfise, ali kakšnega njenega klona. Omenim naj še vsaj osmi komad Ohrabri me, ki me je takoj spomnil na Nine Inch Nails. Očitno tudi Kebra razširja obzorja svojih glasbenih vplivov. Za konec je tu še dobro znan RŠ hit Čini mi se kao da je skrenuo.
Ako nisam dobra, šta ćemo onda je prekleto simpatična plošča in to ne samo ušesom, ampak tudi očem. Grafična podoba ovitka s priloženim stripom vzbudi v človeku posebno topla čustva. Skratka, nepretenciozna plošča, ki je bila posneta v nekem svetlem obdobju z namenom, da bi ugajala. Ne prinaša sicer nobenih novih glasbenih rešitev, zadržala pa je vse umetniške standarde, ki si jih je skupina postavila že dolgo tega.
Komentarji
komentiraj >>