Če se kakšen dogodek ponovi štirikrat in je prisotnost udeležencev in udeležba obiskovalcev vsakič večja, lahko brez pretiravanja zatrdimo, da dogodku dobro kaže. Da se bo tako »prijel«, da ga bomo vsako leto znova komaj, komaj čakali. In Goli oder je tak dogodek.
Če se kakšen dogodek ponovi štirikrat in je prisotnost udeležencev in udeležba obiskovalcev vsakič večja, lahko brez pretiravanja zatrdimo, da dogodku dobro kaže. Da se bo tako »prijel«, da ga bomo vsako leto znova komaj, komaj čakali. In Goli oder je tak dogodek.
Na festivalu so letos ustvarjali improvizatorji iz Avstrije (Theater im Bahnhof), Belgije (Quicksilver Productions), Nemčije (Isar 148), z Nizozemske (Impromptu) in kajpada Slovenije (Teater Narobov), bili pa so tudi posebni gostje iz Kanade, ZDA in Nemčije. Kot vsako leto je zadnja predstava kruh, ki ga pridno mesijo in začinijo s temo (vsakoletna festivalska rdeča nit) na delavnicah, ki potekajo ves čas festivala - a našim očem skrito. Ko je ta ustvarjalni kruhek spečen in ohlajen, nam ga postrežejo na sklepni predstavi. Tema, ki je povezovala letošnje predstave je bil – dogodek. »Hočemo ustvariti več kot gledališko predstavo, zaprto v svojo resničnost in prikazano bolj ali manj neodvisno od trenutka, v katerega je umeščena. Hočemo jo odpreti, tako da tudi gledalec ne bo le gledalec, ampak ga bo dogajanje vsrkalo vase in ga izročilo dogodju.« Tako so zapisali v knjižici in tako je tudi bilo.
Ob vstopu v dvorano – prvo presenečenje. Stoli so bili razporejeni tako, da so igralcem omogočali igranje tudi med občinstvom. Na oder so z vseh strani prišli vsi igralci in se postavili po skupinicah. Nato pa začeli … pravzaprav prikazovati dogodke. Take vsakdanje in nekatere malo bizarne. Pa smešne in take, ob katerih smo zavzdihnili ooohhh … Pretežno v angleščini, a tudi ne vedno. Skratka ena pisana mešanica improvizacijske igre. Kar je pravzaprav kar logičen rezultat narodnostno mešane skupine, ki je igro ustvarjala. A taka predstava od igralcev zahteva več prilagajanja, sodelovanja, vnaprejšnjega predvidevanja in hitrega odzivanja kot pa taka, ki jo odigra skupina med sabo vajenih igralcev. In glasbenih spremljevalcev – kajti tudi spremljevalni trio je bil »meddržaven«. Zgodbice so se nadaljevale, liki prehajali iz ene scene v drugo, včasih smo pogrešali kakšen konkretnejši zaključek, a pri toliko igralcih na odru tega pač nič moč vedno dobiti. Vsekakor se predstavi ni prav nič poznalo, da so bili njeni ustvarjalci skupaj le nekaj dni, tako dobro so se ujeli.
Nudi pa taka predstava tudi kakšen prav poseben užitek, tako za zraven. Meni je zelo v oči padel različen način igre improvizatorjev. Reakcije in izmisleki Kanadčana Leeja naprimer večinoma temeljijo na humorju (kar publika vedno hvaležno sprejme), Narobovci v igro vedno vključijo gib in neverbalno igro, Američani radi eksperimentirajo z različnimi naglasi in tako naprej. Tako v eni igri dobimo marsikaj! V svoje zgodbe pa so improvizatorji vključili tudi gledalce, jih nagovarjali, spraševali po besedah, katerih prevoda se niso mogli spomniti. Tako smo tudi mi postali delček predstave in nehote se je utrnilo vprašanje – pa smo res po malem vsi igralci, kajne? V vsakodnevnih situacijah, ki so jih nakazovali dogodki iz predstave. Vsi smo kdaj nemočno vpili Hočem svojo službo nazaj!, se opravičevali in nerodno pojasnjevali skok čez plot, naveličano poslušali turističnega vodiča, ki je zatrjeval, da je kip zares zanimiv in zares zelo star in nenazadnje vsi smo že kdaj stali v prostoru in nismo prav vedeli, kaj tam počnemo. Pa smo globoko vdihnili in se prepričali, da je že prav, da smo tam in da smo zelo O. K. in se šli pogovarjat s prvim, ki je prišel mimo. Igra vsakogar v vsakdanjem življenju.
Zagotovo je vsem, ustvarjalcem in organizatorjem, uspelo, kar so si zadali. Festival, sklepna predstava pa sploh, nas je vsrkala vase in dala en prijeten občutek, da bilo še kako prav, da vsako leto pridemo v KUD. Organizatorji pač dobro vedo, kako se stvari streže in zares je vsako leto Goli oder še boljši.
Recenzijo je spisala redna obiskovalka Golega odra – Katja Križnik.
Komentarji
komentiraj >>