Sreda, 2. 11. 2005
BIGor
Bojazni, da bodo Franz Ferdinand podlegli uspehu kot številne debitantske skupine, so bile nepotrebne. Z drugim albumom You Could Have It So Much Better se vračajo v bolj sofisticirani podobi, še vedno pa vemo, da so to oni. Prepoznavnost je danes ena najtežje dosegljivih vrlin v popularni glasbi in kulturi nasploh, tako v mainstreamu kot v alternativi. Tako v enem kot v drugem imajo Franz Ferdinand svoje mesto. Čeprav se z novim albumom naklanjajo še bolj v smeri mainstreama, ohranjajo energijo, pozitivnost, drugačnost, ki naj bi jo poosebljala alternativa. Bolj kot drzni so z You Could Have It So Much Better všečni in prikupni ... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 2. 11. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
FRANZ FERDINAND − You Could Have It So Much Better (Domino, 2005)
*Pa smo dočakali drugi album škotskih fantov, ki so kot vroči novinci v preteklem letu 2004 zasenčili marsikatero ime. O Franz Ferdinand se je govorilo še preden je lani januarja izšel prvenec. S koncerti in aktivnostmi, s katerimi so očarali številne punce domačega Glasgowa, so prebili led anonimnosti in na videz skromen prvenec, ki ga po zunanji in glasbeni estetiki brez težav zamešamo z neodvisnimi izdajami z začetka 80. let, se je iz toplo pričakovanega albuma pretvoril v enega najbolj hvaljenih in cenjenih albumov pretekle založniške sezone. Iz krdela neo-post-punkovskih skupin so štrleli kot zastavonoše tega aktualnega hibrida, ki povezuje polpreteklost in sedanjost. Franz Ferdinand niso nikoli zanikali naslanjanja na zapuščino novega vala, post-punka, alter-popa 80. let, tudi očitnega škotskega vpliva z Joseph K na čelu se niso odrekali. Od številnih brezidejnih posnemovalcev in obujevalcev tega novega povratniškega trenda, ki so ga pripeljali glasbeni biznismeni do absurda, so se ločili s svežim ritmom, osvežujočimi melodijami, preudarno sporočilnostjo refrenov. Popu so vrnili smisel. Z lahkotnimi, plesno-izzivalnimi pesmicami in s preprostim, vendar povsem učinkovitim videzom so hitro očarali svet, pobrali številne nagrade in nazive, postali gradbeni material za tabloide.
Z več kot očitnim razkrivanjem svojega zanimanja in predvsem poznavanja umetnosti, zgodovine, literature in vsega, kar spada zraven k splošni izobrazbi sodobnega človeka popularne kulture, so še bolj podkrepili prepričanje, da imamo opravka s skupino, ki ve, kaj dela, in ve, kaj hoče. Ko so do skrajnosti pripeljali svojo več kot leto in pol trajajoče turanje po svetu in se znašli celo na prvih straneh rumenega tiska, so se umaknili izpod soja reflektorjev in dosega flešov ter se zaprli v studio, v katerem so bile nameščene kamere. S posnetki na svoji spletni strani so fantje iz Glasgowa obveščali javnost o poteku snemanja, o življenju in delu v studiu ter si utirali teren za novi, drugi album. Kljub uspehu in nabranim zelencem so ostali zvesti matični založbi Domino, ki v času multinacionalk in korporativnega kapitalizma ponavlja uspeh neodvisne založniške politike Rough Trade, Factory ali Mute Records iz 80. let.
Franz Ferdinand so dober primerek skupine, ki se na poti k uspehu ni uklanjala pod pritiski, ampak je ostala zvesta lastnim idejam, hotenjem in ciljem. Domišljija jih je nesla tako daleč, da so bolj za šalo kot pa iz narcisoidnih nagnenj dali delovni naslov drugemu albumu You Could Have It So Much Better with Franz Ferdinand. Ali nam je res bolje v njihovi družbi, bomo ocenili šele po tem, ko bomo preverili skladbe, ki tvorijo drugi album Franz Ferdinand: The Fallen, Do You Want To, This Boy, Walk Away, Evil and a Heathen, You're the Reason I'm Leaving, Eleanor Put Your Boots On, Well That Was Easy, What You Meant, I'm Your Villain, naslovno You Could Have It So Much Better, Fade Together in Outsiders.
Bojazni, da bodo Franz Ferdinand podlegli uspehu kot številne debitantske skupine, so bile nepotrebne. Z drugim albumom You Could Have It So Much Better se vračajo v bolj sofisticirani podobi, še vedno pa vemo, da so to oni. Prepoznavnost je danes ena najtežje dosegljivih vrlin v popularni glasbi in kulturi nasploh, tako v mainstreamu kot v alternativi. Tako v enem kot v drugem imajo Franz Ferdinand svoje mesto. Čeprav se z novim albumom naklanjajo še bolj v smeri mainstreama, ohranjajo energijo, pozitivnost, drugačnost, ki naj bi jo poosebljala alternativa. Bolj kot drzni so z You Could Have It So Much Better všečni in prikupni. Njihova lastnost je že od začetkov na ples naravnana glasba in to dobrodušnost ohranjajo skozi vse pesmi novega albuma, s katerimi niso ostali v letu 2004, ampak so naredili korak k letu 2006. Franz Ferdinand se razvijajo in iskrivo iščejo nova pota. Na obzorju so se pokazali elementi, ki govorijo o tem, da so se Franz Ferdinand usmerili k Beatles, še bolj k popu. V skladbi Eleanor Put Your Boots On ali Fade Together so ob preigravanju Lennovih in McCartneyjevih motivov, ki jih zasledimo še v kakšni drugi pesmi, zanemarili smerokaz k Rolling Stones. Z rockabilly motoriko nabrita skladba Evil And a Heathen nakaže, da se škotska fantovščina ne drži le enega plota, ampak raziskuje, gradi svojo novo glasbo, ki so jo v nekaterih skladbah nekoliko zapletli. Posledica je v izgubi dražljivosti, poskočnosti, ki pa vedno znova prihaja na njihovo prvo mesto. Franz Ferdinand niso naredili kopije prvenca, ustvarjalno so šli naprej. H komadom, ki nas zagrabijo za vrat, kot so nas ob srečanju z njihovim prvencem, so prilepili skladbe s strukturnim potencialom, ki se izmikajo predvidljivim studijskim produktom, in niso produkt pokvarjenega štanc-stroja.
Z You Could Have It So Much Better so Franz Ferdinand zakorakali v novo obdobje, kar se kaže v banalnem primeru − ta plošča je dosegljiva tudi na naših prodajnih policah za razliko od prvenca, ki so ga naši vrli distributerji uvozili šele dobrega pol leta po izidu oziroma šele po vnetem zanimanju tukajšnjih kupcev. Ali to pomeni, da smo Slovenci končno ujeli Evropo za rep?
BIGor
Komentarji
komentiraj >>