Nedelja, 30. 10. 2005
zoranp
Salif Keita je danes seveda planetarno poznana ikona sodobne malijske glasbene ponudbe. A širše občinstvo v svetu ga je začelo spoznavati in priznavati njegovo glasbeno veličino šele po letu 1987, po izidu njegovega odličnega, tedaj še vinilnega albuma »Soro«, ki je bil njegov prvi mednarodno dostopen diskografski izdelek. Potem so se njegovi bolj ali manj uspešni, praviloma pa vsi zelo odmevni albumi za poznane evroameriške založbe vrstili vse do konca prejšnjega tisočletja. Slabše je poznano njegovo obdobje pred omenjenim albumom, še manj pa se je dalo slišati zvočnih zapisov njegovega skupnega dela s kitaristom in skladateljem Kantejem Manfilo. »The Lost Album« nam omogoča vsaj površen in naključen vpogled v to zadnje ... (v celoti...)
Razširjamo obzorja nedelja, 30. 10. 2005
15.00–16.00
Salif Keita & Kante Manfila: »The Lost Album/ Inedits« (Cantos/Syllart, 2005)
CD-R bb –2 = 3.05
Salif Keita je danes seveda planetarno poznana ikona sodobne malijske glasbene ponudbe. A širše občinstvo v svetu ga je začelo spoznavati in priznavati njegovo glasbeno veličino šele po letu 1987, po izidu njegovega odličnega, tedaj še vinilnega albuma »Soro«, ki je bil njegov prvi mednarodno dostopen diskografski izdelek. Potem so se njegovi bolj ali manj uspešni, praviloma pa vsi zelo odmevni albumi za poznane evroameriške založbe vrstili vse do konca prejšnjega tisočletja – in sprejemali smo jih z deljenimi mnenji: včasih z navdušenjem, drugič spet z dvomi o primernosti posameznih avtorskih ali produkcijskih rešitev, o nujnosti posameznih sodelovanj z evropskimi in ameriškimi glasbeniki drugih žanrskih opredelitev, o iskrenosti ali potrebnosti njegovih prizadevanj po popularnosti za vsako ceno. Spomnimo se samo albumov »Ko-yan«, »Amen« in »Papa«, ki jim je veliko dodal retrospektivni album »Folon ... The Past« iz leta 1995. Ves ta čas smo Salifa spoznavali tudi po drugi plati, preko poročil o njegovih koncertih ali ob neposredni prisotnosti na njih; pa tudi za nazaj ob vedno številnejših dostopnih posnetkih iz obdobja pred albumom »Soro«, torej od leta 1969, ko je pričel svojo glasbeno kariero, pa do sredine 80. prejšnjega stoletja.
Pomemben preobrat na njegovi glasbeni poti pa se je zgodil v začetku tega tisočletja, ko se je odločil, da se bo vrnil prav h koreninam svojega prepoznavnega glasbenega izraza, ki smo jih do takrat poznali predvsem s prej omenjenih starejših posnetkov. Ta preobrat je dokumentiran na odličnem leta 2002 izdanem albumu »Moffou«, nadaljuje pa ga s pravkar izšlim albumom »M'bemba«. Tako je letos izdani arhivski album z zgovornim naslovom »The Lost Album/ Inedits« prišel ob pravem času; tako v samem kontekstu aktualnega Salifovega ustvarjanja, kakor tudi do naših ušes.
CD-R isti –1 = 9.56
Salif Keita in Kante Manfila v skladbi »I djo fama«, uvodni skladbi v njun skupni nastop na letos za založbo Cantos in v Syllart produkciji izdanem dokumentarnem albumu »The Lost Album / Inedits«. Preden rečemo kakšno besedo več o samem albumu oziroma o historičnih posnetkih, ki jih vsebuje, in potem, ko smo uvodoma na kratko povzeli dosedanjo ustvarjalno pot Salifa Keite, ki se je pričela prav tam nekje pred temi posnetki, si osvežimo spomin še na manj izpostavljenega v tej dvojici – na Kanteja Manfilo.
Kitarist in skladatelj ter vodja pomembnih malijskih skupin Kante Manfila je glede na svoj pomen za malijsko in sploh afriško popularno godbo v svetu morda eden večjih »spregledancev« med afriškimi glasbeniki. Prav tako kot Salif Keita, ali pa npr. Mory Kante, spada med pionirje sodobne malijske in afriške glasbe. Tako so vsi trije omenjeni pričeli svojo glasbeno kariero konec 60. let prejšnjega stoletja v istih bendih oziroma orkestrih ter so do lastne mednarodne uveljavitve in potem začasnega odhoda v eksil v Pariz veliko preigrali skupaj. Pa tudi njihove samostojne ustvarjalne poti so potekale na zelo podoben način, nekako vzporedno, ter so se pogosto prepletale. Tako je Kante Manfila sodeloval s Salifom Keito na obeh njegovih zadnjih albumih in ga bomo tako v kratkem poslušali ob predstavitvi Salifovega v začetku tega meseca izdanega albuma »M'bemba«. Zanimivo je, da so se vsi trije po izrazno precej eklektičnem in »električnem« obdobju v začetku tega tisočletja odločili za vrnitev k izvorom in k akustičnim, na tradicionalnih zahodnoafriških glasbilih temelječim projektom. A med njimi je bil prvi ravno Kante Manfila, ki je pred samim koncem prejšnjega tisočletja v svojem rodnem okolju ter s člani svoje širše družine in prijatelji posnel povsem akustično gradivo, ki je potem izšlo pod skupnim naslovom »Kankan Blues« na treh z dodatnimi podnaslovi opremljenih albumih za nemško založbo »Popular African Music«. To pa so po mojem vedenju tudi njegovi zadnji lastni izdani albumi.
Sploh je Kante Manfila referenčno zelo slabo zastopan tako v diskografskih pregledih kot v literaturi, ki se ukvarja z afriško popularno godbo. Omenjajo ga že, predvsem kot sodelavca poznanih glasbenikov; a o njegovem lastnem glasbenem delu je mogoče prebrati bore malo. In vendar gre za ključnega človeka v izvornih zasedbah legendarnih malijskih orkestrov Super Rail Band de Bamako in Les Ambassadeurs du Mali; pozneje pa je nadaljeval s samostojno kariero, katere rezultat je bilo kar nekaj spodobnih albumov, med katerimi naj omenim samo albuma »Diniya« in »Tradition«, ker smo ju v njunem času predstavljali tudi na tem radiu.
CD-R isti –4 = 8.04
Salif Keita in Kante Manfila skupaj v skladbi »Djigui« z dokumentarca »The Lost Album«; z albuma historičnih posnetkov, ki je izšel letos pri založbi Cantos v produkciji Syllart, ki je – mimogrede - že desetletja zaslužna za to, da v Evropi in drugod po svetu dokaj dobro poznamo starejše in novejše glasbeno dogajanje v Zahodni Afriki.
Kot že rečeno, je glasbeno delo Salifa Keite pred izidom njegovega prvega mednarodnega albuma »Soro« leta 1987 slabše poznano, še manj pa se je dalo slišati zvočnih zapisov njegovega skupnega dela s kitaristom in skladateljem Kantejem Manfilo. »The Lost Album« nam omogoča vsaj površen in naključen vpogled v to zadnje. Žal izbranih šest posnetkov ni opremljenih s kakšnim posebej izčrpnim besedilom; še osnovni podatki manjkajo. Tako lahko samo izvemo, da sta Manfila in Keita veliko igrala skupaj v 70. in zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja, in da so ti posnetki nastali pač takrat, domnevno prav ob koncu tega skupnega obdobja, leta 1980; potem pa so ostali neizdani v Franciji. Vse skladbe na tem akustičnem albumu so njuno skupno delo. Žal ne vemo, kdo vse so bili njuni sodelavci pri tem projektu.
Do konca današnje oddaje boste slišali še preostale tri skladbe s tega albuma. To bodo »Toura makan«, »Nakana« in »Wara«.
CD-R isti –3+5+6 = cca. 32 minut
Odpoved: »Tokrat smo vam širili glasbena obzorja z zgodnjimi, do letos neobjavljenimi posnetki skupnega dela dveh velikanov sodobne malijske godbe: Salifa Keite in Kanteja Manfile. Najdete jih na albumu z naslovom »The Lost Album / Inedits«.«
Odvizo Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>