Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
KAJ NAS ČAKA PO KATARZI? (3291 bralcev)
Petek, 4. 11. 2005
Ariana Ferfila



Jurij Konjar se je vrnil v domačo deželico in s seboj prinesel nov kreativni produkt. Plesni duet, ki ga je ustvaril s soplesalko Gabrielle Nankivell, naj bi dokumentiral čas, pot in doživljanje dveh gibalcev, odpihnjenih v širni svet 21.stoletja. V Stari elektrarni se je zbrala smetanica slovenskega porekla in se po dvajset minutni zakasnitvi naužila res obilno dekoriranega odrskega prostora. Jurij Konjar je tudi tokrat udaril z vseh strani. Scenografija, kostumografija, video, tekst in gib; vse se z neskromno jakostjo vrže gledalcu v zobe.
Jurij Konjar se je vrnil v domačo deželico in s seboj prinesel nov kreativni produkt. Plesni duet, ki ga je ustvaril s soplesalko Gabrielle Nankivell, naj bi dokumentiral čas, pot in doživljanje dveh gibalcev, odpihnjenih v širni svet 21.stoletja. V Stari elektrarni se je zbrala smetanica slovenskega porekla in se po dvajset minutni zakasnitvi naužila res obilno dekoriranega odrskega prostora. Jurij Konjar je tudi tokrat udaril z vseh strani. Scenografija, kostumografija, video, tekst in gib; vse se z neskromno jakostjo vrže gledalcu v zobe.

Jurij Konjar je cenjenemu občinstvu morda znan po Katarzi za začetnike. Plesni predstavi, za katero je na lanskoletni Gibanici prejel nagrado; etiketo obetajočega se imena. Če se je takrat Jurij osredotočil na gib, se tokrat izrecno ne osredotoči na nič. A vendar si postreže z vsem.

Pred dvema letoma smo lahko na Šuštarskem mostu, v okviru festivala Ana Desetnica, že spremljali bazično različico dueta, ki je tokrat pridobil širše razsežnosti. Tokrat se Jurij in Gabrielle le enkrat oblečeta, še vedno pa ostajata zvesta prenatrpanosti prostora. Na odru lahko na primer opazimo obilico rekvizitov, čeprav morda nekateri tudi nimajo tako neposredne zveze s celotnim dogajanjem. Tako lahko zaznamo na stropu viseče vreče iz temnega sukna, ki bi lahko simbolizirale vagabundstvo. Idejo, ki se jo pogosto srečuje tekom celotne predstave.

Gibanje se je tokrat zanemarilo, fokus je bil na sporočilnosti, ki sta jo plesalca nedvomno povsem iskreno trobila z visoko jakostjo, a vendar se je dozdevalo, da sporočilo tudi njima ni bilo povsem jasno. Gledalec v dobri uri dobi v glavo en kup zasnov idej, ki bi nadalje lahko peljale asociacije, če bi se v to smer raziskovalo. Če pa se osredotočiš samo na metanje impulzivnih elementov, se na koncu tvori kaotična krpanka, ki pravzaprav ne pove dosti. Zagotovo se Jurij in Gabriella lotevata tistega, skozi kar brodita. To je široka odprtost in nedoločenost, srčna predanost delu in ustvarjanju ter izgubljenost v prenasičenosti današnjega sveta. S teksti, informacijami, slikicami, pomeni, smisli, cenami ... da se na samem koncu vse ''sfiži'' v valečo se sneženo kepo. A vendar sta pri svojem delu popolnoma prepričljiva, njuna prezenca ni motena.

Struktura predstave je izredno intuitivna, razparcelirana v kolobarje, ki stojijo avtonomno v sami celoti. Rdeča nit celotnega dogajanja je ta vedno sveži in optimistični pristop do življenja, kar verjetno Jurij nosi s seboj, kamorkoli gre.
Čeprav verjetno to ni bil tisti pravi namen, pa duet izpostavi problematiko relacije med malim človekom ter vsem preostalim okoljem. Človek, en, ki se zanaša na senzibilnost do okolja, ter informacijski napadi, ki se vse bolj množijo in obenem zgubljajo smisel in težo. Dokumentirati pot skozi Belgijo, Slovenijo, Armenijo je utopična domislica, ki ne zazveni v sozvočju. Povedati ljudstvu vic o Muji in Hasu in o koncu vojne v Bosni, še ne bo spravilo nikogar na noge. Zelo naivno deluje, sicer dobronamerno, a vendar preskromno.

Zdaj je torej več kot modno, da se ustvarjalci poslužujejo vseh medijev, do katerih se lahko dokopljejo. In vendar potrebuješ za kreativen proces včasih mnogo manj kot tehnološko mentaliteto našega krasnega sveta in mnogo več kot impulzivno začetno idejo. Pohvalno je, da pri tem nosiš zdrav in vesel izrazni slog, a je pot še dolga.


Dogodek je spremljala Ariana.


Komentarji
komentiraj >>