“Glasba živi, ko jo ljudje sprejmejo vase – to pa naredijo takrat, ko si jo prilagodijo” - tako je v eni izmed prejšnjih oddaj zapisala Zala in s tem poudarila spontano kreativnost ljudi, ki ljudsko glasbo vsak po svoje prirejajo in s tem postanejo njeni soavtorji. Za slovensko ljudsko glasbo bi ta trditev morda še veljala v prvi polovici 20. stoletja, dandanes pa ljudska glasba vsekakor ni več domena »kolektivne ustvarjalnosti«. Med ljudmi se komajda še ohranja v prirejeni folklorni ali šolski obliki in se kot taka – kanonizirana, ne spreminja več. Ljudska ustvarjalnost je prešla v roke folk glasbenikov, ki so se specializirali za poustvarjanje ljudske glasbe in jo spreminjajo v skladu s svojimi estetskimi kriteriji in znanjem. Tako so ljudske godce, anonimne genije, ki so si nekdaj izmišljevali nove viže in napeve, zamenjali sodobni avtorji, ki svoje poustvarjalne dosežke prijavljajo na agencijah za zaščito avtorskih pravic. Razvoj ljudske glasbe, ki se je nekoč spreminjala med kroženjem po gostilnah, plesiščih, poljih in zapečkih domačih hiš, je danes v rokah posameznih avtorjev.

V tej in še dveh prihodnjih oddajah bomo, sledeč lastnim izkušnjam, prisluhnili različnim pristopom, ki jih izbiramo glasbeniki, ko se lotimo priredb slovenske ljudske glasbe. Današnja primera bosta dve povsem različni varianti stare prekmurske pesmi Neža hodla proso pleit , ki smo jo v izvirniku v oddaji Cigule migule nekoč že predstavili. Gre za pravljično pesem o dekletu, ki reši v kačo ujetega kraljeviča. Podobno kot večina drugih starejših prekmurskih pesmi so tudi njeni verzi šesterci, njen napev pa je pentatonski in so si ga »sposodile« tudi nekatere druge prekmurske pesmi. Za osvežitev spomina najprej poslušamo nekaj kitic izvirnika.

Neža hodla proso pleit (1:39) iz Slovenske ljudske pesmi I. (GNI SAZU, 1996)

‘Neža’ je zelo nenavadna po ritmični plati, saj se v njej izmenjujejo dvo-četrtinski ter pet- in šest-osminski takt, kar je za slovensko ljudsko glasbo, temelječo na parnih ritmih, prava redkost. Čeprav je treba dopustiti možnost, da je ritmična nepravilnost posledica načina (pretiranega sinkopiranja), na katerega je pesem zapela pevka iz Črenšovcev v Prekmurju, me je, pisca tega besedila Petra Kusa, prav nenavaden ritem ‘Neže’ pritegnil, da sem se lotil njene priredbe. V aranžmaju za folk zasedbo Tolovaj Mataj sem ritem pesmi izpostavil v hitrih inštrumetnalnih delih, ki se izmenjujejo s počasnejšimi petimi deli. V slednjih je ritem melodije svobodnejši in podložen z bordunom na violini in malem basu. S tem je poudarjen baladni značaj pesmi. Aranžma se zaključi s “pompoznim” triglasnim petjem, ki naj bi poudarilo dramaturški obrat v pesmi, kjer se izkaže, da je v kačo, ki se je Neža boji, ujet mladi kraljevič. Pesem smo s skupino Tolovaj Mataj javno izvedli le enkrat, med koncertom na Radiu Študent, februarja 2004.

Neža hodla proso pleit (1:39), Tolovaj Mataj v živo - Koncert RŠ, 12. 2. 2004 (neizdano).

Ob koncu današnje oddaje Cigule migule bomo prisluhnili še priredbi 'Neže' v izvedbi skupine Trutamora Slovenica, ki jo vodi dr. Mira Omerzel. Skupina goji specifičen pogled na dediščino slovenske ljudske glasbe, ki se oplaja v ideologiji sodobnih new age gibanj. Ljudsko izročilo je za skupino »pot od razuma k srcu, je božanska izkušnja v gibanju, v harmoniji in ritmu, v strukturi napeva in v harmoniji sozvočja … Iskanje uglasitve s kozmičnim utripom je osnovno vodilo porajanja pesemske tematike in iskanja zvočne kulise, ki pripelje tenkočutne človekove zaznave posameznika v širše občestvo in sprejemanje,« kot so ustvarjalci zapisali na svoji plošči Zvočnost človeške duše. Na njej najdemo tudi priredbo, ki jo bomo poslušali. Iskanje transcendentalnih presežkov je pravljico o Neži in kači predstavilo v privzdignjenem angelskem petju dveh ženskih glasov in lesene piščali stranščice.

Neža hodla proso plet, 3:52 iz Trutamora Slovenica: Zvočnost človeške duše (ZKP RTVS, 2004)

Oddajo je pripravil Peter Kus.