Tokratna Arterija je v celoti posvečena zgolj enemu dogodku, ki ga Ljubljana gosti v teh dneh. Maja, Peter in Petja smo pohajali po lokacijah, kjer domuje festival Break 2.3. Zaupali vam bomo naše misli o festivalu, slišali boste nekaj izjav umetnikov, ki razstavljajo v črevarni in na gradu Kodeljevo, v studiu pa bomo gostili umetniško vodjo festivala Polono Tratnik in koordinatorko programa Majo Murnik. In že na začetku: Break je ena redkih možnosti, da v naši domovinici stopite v kontakt z novimi vrstami. Na vseh štirih lokacijah si ga nujno oglejte do 21. novembra.

TOKRATNA ARTERIJA JE POTEKALA V STALNEM SODELOVANJU S POLONO TRATNIK IN MAJO MURNIK...OSTANE LE TALE ZAPIS KOT VODILO ODDAJE, ODGOVORI PA SO ODPLAVALI PO RŠ-OVEM ETRU:

Festival Break se je letos rodil že osmič. V življenju je preživel že vsaj eno večjo spremembo svojega bistva. Do leta 2001 smo ga poznali kot Break 21 in ponujal je možnost mladim ustvarjalcem, da se izkažejo v raznolikih zvrsteh umetnosti: filmu, net artu, plesu, vizualni umetnosti, stripu, modi in tako naprej. Naslednje leto se je z novim vodstvom in verjetno nemajhno pomočjo galerije Kapelica Break 21 prelevil v Break 2.2. Starostna meja je bila opuščena in festival je bil namenjen vsem neodvisnim ustvarjalcem. Umetnostne zvrsti niso bile več strogo ločene, ampak so se stopile v enotnem širokem polju. Treba pa je priznati, da so tako nekatere zvrsti ostale zunaj zanimanja ustvarjalcev novega Breaka.

Sprva se je prenovljeni Break in tu je spet primerno v spomin priklicati program Kapelice, ukvarjal z vprašanji telesa. Gotovo je v spominu najbolj ostal elitni performans Franka B. Potem je na vrsto prišla nevidna grožnja in menda z virusom HIV ogroženi komarji, ki so napadli Ljubljano. V letošnjem letu pa si je Break 2.3 izbral novo nalogo. Skuša prikazati nove vrste. Polona Tratnik naslov razlaga kot prikaz tistih ustvarjalnih pristopov, ki si šele postiljajo posteljo v instituciji umetnosti in to s svojo zavezanostjo znanosti in novim tehnologijam tudi korenito spreminjajo.

Kakor vsako leto so bile tudi tokrat za Break značilne migracije in iskanje novih prostorov v katerih je postavljena razstava, potekajo performansi in predavanja. Izbrali ste si štiri lokacije. V Kapelici je razstavljeno eno samo delo. Instalacija Nature? Marte de Menezes, v kateri lahko vstopimo v svet metuljev z modificiranimi krili, zaslužila to izbrano lokacijo?

Poleg Kapelice je eno izmed del, zaradi same narave dela dislocirano – gre za vstavljanje umetnih cvetlic in insektov v naravno okolje – in domuje v Botaničnem vrtu. Centralna prostora letošnjega Breaka pa sta grad Kodeljevo in predvsem bivša ljubljanska črevarna. Širijo se govorice, da to niso prvotno izbrani prostori. Kaj se je zgodilo s tobačno tovarno – tam bi verjetno Break lažje funkcioniral kot celota.

V črevarni med 14-imi postavitvami svoje delo razstavlja Jürgen Winderl. Njegova zvočna skulptura se imenuje Blobberdie 2. V razstavnem prostoru vidimo zvočnik s pritrjenimi svinjskimi ušesi, ki do nas prek računalniškega vmesnika prevaja zvok z ulice. Jürgena sem poprosila, da nam razloži svoj projekt:

In kako se Winderl kot zvočni umetnik znajde v svetu sodobne umetnosti?

Sama nisem preveč navdušena nad Winderlovim projektom. Nekako premalo mi ponudi. In predvsem me ni prepričala izjava, da ja, saj je tudi vizualen, ker na zvočnik pritrdi svinjska ušesa. Kakšno je vajino mnenje in zanima me, katere recimo tri projekte bi posebej izpostavili kot dobre v črevarni? Vem, da je vprašanje zoprno, ko pa sta izbirali ali vsaj sodelovali z vsemi umetniki, ampak vseeno se ga poskušajmo lotiti.

Veliko bolj me je navdušil eden izmed projektov na gradu Kodeljevo. Nizozemski umetnik Joost Nieuwenburg tam predstavlja instalacijo Pojoče strune. Tudi njega sem poprosila za razlago projekta.

Rada bi slišala vajino reakcijo na Joostovo mnenje, ki je hkrati tudi moje lastno. Zdi se mi, da gre pri mnogih projektih predvsem za fascinacijo z novimi možnostmi in tako umanjka tisti izrazni del. Seveda me tu zanimajo tudi vsa ostala dela, ki so prispela na razpis. Pa naštejmo še nekaj podatkov preden odgovorita na vprašanje. Na razpis je prispelo 329 prijav, izbrali ste jih 38. Komisija je bila sestavljena iz sedmih članov in članic. Kriteriji izbire so bili tematika, izvirnost in zanimivost. Kakšno je bilo razmerje med izrabo tehnologije kot medijem in vsebinskim raziskovanjem nasploh? Kako je potekala selekcija?

Neodvisni umetniki, katerih dela so predstavljena na festivalu, se ukvarjajo z različnimi percepcijami prostora. Te se dogajajo tako znotraj kot tudi zunaj sistema neke nove vrste. Skozi lastno poetiko in fascinacijo glede določenih dogodkov okoli nas nam sporočajo svoje videnje teh skozi paleto različnih medijev sodobnih tehnologij v umetnosti. Njihova sporočila se dogajajo tako na globalni kot tudi na individualni ravni. Kakšno pa je na obeh ravneh sporočilo selektorjev festivala slovenskemu prostoru glede na omenjeno tematiko?

Kot predavatelji so se nam od torka do sobote predstavili tako umetniki kot raziskovalci v teoretičnem polju novih smeri umetnosti. Ksenija Stevanovič, muzikologinja iz Beograda, je s predavanjem Jezikovna žival in njene dvoumnosti predstavila človeka in njegove odklone k živalskemu v sklopu zvočnega in pomen glasbe v polju lingvističnega ter njunega soobstoja. Glasba je jezik nečloveškega. Z njo se človek oddaljuje od svoje človeške pozicije. In če izgine jezik, kaj bo potem glasba?

Marek Wieczorek, umetnostni zgodovinar iz Seattla ter avtor večih razstav na temo bioumetnosti, je v svojem predavanju izhajal iz eseja Nove vrste, nov medij. Razumevanju reprodukcije v biotehnologiji se je približal s pogledi, ki so se v teoriji umetnosti razvili s tehnološko reprodukcijo. Medicinske pripomočke je primerjal z idejo minimalizma in kot medij bio umetnosti opredelil življeneje.

Nadaljevala je Mojca Puncer. Predavanju je bil naslov Eksperimentiranje med umetnostjo in znanostjo. Nove sinergije. Predstavila je izzive dejanske integracije umetnosti in znanosti. Kritična je bila do mogočih posledic obvladovanja narave kot sistema produkcije v smislu biopolitike prebivalstva, kakor atomopolitike posameznega telesa.

Janez Strehovec je ob naslovu, Umetnost vmesnih prostorov, na Aristotelu podoben način, razčlenil interakcije in razvoj kulture medijev, cyber kulture in internetne umetnosti. Peter Milat, predavatelj, urednik in eden od dveh vodij oddelka za teorijo Past forward in spletnega kulturnega centra Mama je skozi prizmo sodobnih družbenih teorij na podlagi Foucaulta in Samuela Webbra kritično interveniral v polje bio umetnosti z vprašanjem ali kreiranje novega vedno pomeni vojno. Teze je dopolnil z analizo Hitlerjevih govorov na temo umetnosti in kulturne politike. V petek sta prišla na vrsto Philip Ross in Shannon Bell.

Philip Ross je v začetku predstavil svoje široko polje razmišljanj o naravi in jih spretno povezoval s procesi značilnimi za človeško kulturo. Razložil je zanimiv proces, ki presega človeka, kopanje v zemljo kot bistven proces, ki oblikuje smisel za organizacijo in uporabo orodja. V življenju ga zanimajo predvsem gobe. Potem ko je pokazal paleto svojih gojišč s posrečenimi spolnimi izrastki, se je lotil delavnice in pokazal, kako lahko skoraj vsak goji gobe.

Končno je prišla na vrsto Shannon Bell. Najprej je predstavila njen projekt na razstavi Dva falusa in nožni palec. Umetnica je poustvarila s celicami izpolnjene skulpturice, ki izhajajo iz fetišističnega modela falusa, ženskega falusa, oziroma odlitka njene nožnice in njenega palca na desni nogi. V drugem delu je sledilo predavanje o ženskem doživljanju orgazma. Medtem ko je projektor svetil najbolj izbrane posnetke ženskih orgazmov, se je Shannon slekla, legla na mizo, si postlala z dvema vzglavnikoma, in široko razširila noge. Nato si je v vagino vtaknila ginekološki pripomoček, ki služi boljšemu vpogledu, le da je bil devetdeset stopinj zavrten okrog vzdolžne osi nožnice. Sledil je daljši session fotografiranja. Medtem je Shannon vneto brala tekst. Mislim, da je bilo nekaj v zvezi s Heideggerjem in Battailom. Za fotografi smo prišli na vrsto tudi ostali, ki smo si lahko od blizu ogledali ta proces. Hitro nas je ostajalo vedno manj, Shannon pa je še vedno brala. Procesu nisem sledil do konca, saj sem odšel, ko sem zaslutil, da predstava iz javne postaja vse bolj intimna.

V soboto je začel predavanja Miklavž Komelj, sveža in vneta intelektualna moč v našem prostoru. Govoril je o človeški vrsti kot prostoru transformacij v odnosu na Dantejevo vizijo “trasumanar”. Za Miklavža pomeni govoriti o novih vrstah premisliti o koordinatah človeške vrste, kajti človek ne bo zmogel obstajati izvzet iz odnosa do novih vrst. Komelj opozori, da novo ni imperativ, ki določa umetniško, da se je avantgarda vedno vzpostavila skozi problematiziranje estetike. Nadaljeval je z mislijo, da spreminjanje človeka pomeni ne samo znanstveni, ampak tudi politični proces. Zaključil je s Pasolinijevo mislijo, da se moramo boriti za demistifikacijo nedolžnosti tehnike do zadnje kaplje krvi.

Sledil mu je Pavle Ečimovič z navidez nedolžno temo Od dekorativnih igrač k računalniškim sistemom. Odkril nam je, da lahko plazma krogle, nekoč priljubljena igrača v Združenih državah, predstavlja izjemen potencial kot optični mediator povezav med opto-elektronskimi procesorji, razporejenimi na zunanji površini te krogle. Gre za inovacijo v komputacijskem sistemu, saj je jezik programiranja zvok, ki se prenaša preko mikrofona v električni signal, kjer nastane strela, ki vodi v, glede na frekvenco in dolžino trajanja, izbran procesor na obodu plazme. Thomas Kaiser je predaval o Estetski percepciji nove tehnologije. V okviru tega je razložil vlogo umetnika v prepletenem rizomu panzofije. Podrobneje je opisal svoj zadnji projekt, kjer je v zvok zapisal gibanje mikroskopskih bitij posnetih na digitalno kamero.

Avtorica enega izmed predavanj z naslovom Neposlušne povezave: O produkciji monstruoznosti je bila dr. Bojana Kunst, ki je govorila o ženski kot o monstrumu in med drugim o njeni tako imenovani udomačenosti. Bojana Kunst pravi, da je proces udomačitve končan. Zato je omenjeno pozicijo potrebno redefinirati. Nekateri izmed umetniških izdelkov vsebinsko sporočajo vizijo o bodočnosti, v kateri obstaja možnost simbioze med človekom in neko novo vrsto bivanja. Takšna situacija bi definitivno med drugim redefinirala tudi pozicijo umetniških del. Ali to pomeni, da se bo sporočilo umetnosti v prihodnosti odražalo bolj na neki individualni, intimni ravni?

Predavanje omenja tudi človekovo odkritje človečnosti, ki je odkritje njegove ljubezni do samega sebe. Bojana Kunst pravi, da se je, skozi pojave različnih sprememb znotraj genetičnih modifikacij v današnji družbi potrebno določene monstrume naučiti ljubiti in premagati nekatere druge. Zato je potrebno dandanašnje monstrume počlovečiti. Potrebno jih je udomačiti. Monstrum se glede na to, da nima zgodovine, ne more umestiti v kulturo. To pomeni, da bodo v prihodnosti kot posledica genetično modificiranih hibridov obstajale neke nove življenjske tvorbe z lastno kulturo bivanja. Če ne prej, bo takrat potrebno redefinirati povezavo med umetnostjo in življenjem. Potrebno bo uvesti nova pravila estetike. Ali letošnji Break festival skozi omenjeno temo ponuja redefinicijo umetnosti in estetike in kakšna naj bi bila?

Včasih je bila ženska populacija kategorizirana kot monstruozna. Kaj pa pozicija hermafrodita? Takšna oseba vidi svoje telo drugače; na drugačen način ravna s svojim telesom. Katere tako imenovane nove vrste znotraj modifikacije v človekovem telesu še obstajajo, ki so dandanes okarakterizirane kot monstrumi in ali so ženske res »odrešene« tega predznaka?