Obojeni program, 11. 11. 2005, v Orto klubu ...
Radio študent
RŠ RECENZIJA : Obojeni program, 11.11.2005
*Po več kot desetih letih so nas znova obiskali. Obojeni program. Zbralo se nas je nekaj rumenozobih predstavnikov univerze tretjega življenjskega obdobja, da bi reminiscirali. V trhli množici smo temu primerno tudi ugledali škucovega prodajalca plošč, pri katerem smo za take jugotonke nekoč menjali dinarje, pristradane od malice. Vprašanje, ki se je zastavilo prvo, je bilo, kje za vraga je publika, saj je sredi ortomajhne dvoranice zeval krater, na redko poseljen z obšanskimi rastlinami. Kaj se je zgodilo z yurockom, slash nostalgijo in ali bo kdo potemtakem sploh prišel na ljubljanski nastop Partibrejkers in ex Majk? Ako ne može Kebra, može li Cane ili barem Bare?
Čeprav bojda ni večje nesreče za bend kot gledanje zloščenega podija, so Obojenci iz zvočnikov neustrašno udarili malce robustno in vokalno razklano neubrano. Po nizkem štartu je hitro postalo jasno, da bomo po tehnikovi krivdi priča bolj navezi bubanj-bas, glas pa bo, vsaj kar se tiče vsebine, izostal, saj je bil na žalost vokal tako razmazan, da smo bili ob srčne užitke dobre poezije, ki jo je frontman, tako kot ima to že v navadi, med koncertom nekoliko smešno in nerodno odlistaval v svoji knjigi.
Kljub temu smo dobili efektivno dozo ritmičnega poskakovanja, retrofuturistično soglasnost obeh spolov in veliko mutiranega rockovskega nemira, zavitega v kozmičnost psihadeličnih meglic. Bend je presenetil tudi s samo izvedbo komadov, saj so bili nekoliko predrugačeni, hvala bogu pa ni pretiraval z uvajanjem nove plate, temveč nam je privoščil tudi nekaj starih hitičev. Vsekakor pa jim gre zameriti trdosrčnost pri izvajanju bisa, do katerega kljub trdovratnemu fenovskemu moledovanju ni prišlo.
Kar preseneča, je dejstvo, da so Obojeni program po sedmih platah in 25 letih obstoja še vedno v formi, polni energije, kar pa ne velja za večino jugo ostalin. Prestali so vse: številne spremembe v bendu, doživeli razpad Jugoslavije od blizu in od daleč in ostali časovno neoporečni – presek punka in new wavea so ohranili kot osnovno držo, ki se je v času vojne manifestirala v rahločutni kritiki tedanjega sistema, sinkopirani ritmi, energetski tempo in zvočni inžinirji pa so jih uspeli obdržati na sodobni elektrogladini, da ne potonejo. Morda bi danes z lahkoto zamenjali kakšen njihov komad kar z Darkwood dub ali Silo, pri čemer je seveda bolj pošteno, če rečem obratno, saj se veliki beograjski brat ne more otresti pretekle polelektronske jugo zapuščine, predvsem tudi zato, ker njeni predstavniki še kar naprej brcajo v novih in novih projektih. Koja je očitno car, bistvo pa je, kot pravijo Obojeni program, v emociji.
Emotirala je Hellga
Komentarji
komentiraj >>