Maja Bajević, mednarodno aktivna sarajevska vizualna umetnica, je bila v Sloveniji videna že večkrat, nazadnje smo lahko zvočno instalacijo Avanti popolo in video instalacijo Double-Bubble poslušali in si ogledovali v okviru festivala Mesto žensk. S svojimi projekti je sodelovala že v Benetkah, Istanbulu in Valencii, na tematski razstavi Kri in med Haralda Szeemanna v Klausterneubergu, samostojno je nastopila tudi v newyorški galeriji P.S.1. Obsežen življenjepis njenega ustvarjanja sedaj dopolnjuje še samostojna razstava v stockholmskem Moderna Museetu v ciklusu prvih tamkajšnjih predstavitev.
Maja Bajević, mednarodno aktivna sarajevska vizualna umetnica, je bila v Sloveniji videna že večkrat, nazadnje smo lahko zvočno instalacijo Avanti popolo in video instalacijo Double-Bubble poslušali in si ogledovali v okviru festivala Mesto žensk. S svojimi projekti je sodelovala že v Benetkah, Istanbulu in Valencii, na tematski razstavi Kri in med Haralda Szeemanna v Klausterneubergu, samostojno je nastopila tudi v newyorški galeriji P.S.1. Obsežen življenjepis njenega ustvarjanja sedaj dopolnjuje še samostojna razstava v stockholmskem Moderna Museetu v ciklusu prvih tamkajšnjih predstavitev.
Verjetno vam je znan njen prvi dokumentiran performans iz leta 1999, v katerem umetnica iz koščkov zemljevida bivše Juge sešije obleko in se vanjo obleče. Ko se je začela vojna v Sarajevu, je Bajevićeva študirala v Parizu. Njen študij je postal izgnanstvo. Diaspora je kmalu zaznamovala ali celo postala temelj njenega ustvarjanja. V svojem ustvarjanju se loteva tako politične kot tudi osebnostne tematike.
Za njene videe sta značilni prisotnost umetnice in pripovednost. Projekti Women at Work, ki se dopolnjujejo v treh delih, so kolektivni performansi. Dokumentiranih je pet dni, ki so jih ženske preživele ob šivanju, slikanju, poziranju in pranju žehte s Titovimi parolami. V Under Construction Bajevićeva skupaj s petimi Bosankami begunkami šiva vzorce na zaščitno mrežo, napeto čez fasado sarajevskega Nacionalnega muzeja, ki je v fazi obnove. Ženske šivajo od popoldneva do večera. Zvečer z majhnimi lučmi na gradbenih odrih ustvarijo intimno okolje kakor da bi bile doma. S prisotnostjo begunk umetnica osvetljuje sodobno zgodovino, ki ni dobila svojega prostora v muzeju.
Drugi del, naslovljen The Observers prikazuje v kostume oblečene in šivajoče Bajevićevo in štiri Bosanke, ki pozirajo slikarki Almi Suljević v parku Chateau Voltaire. Izhodišče je skupinski portret nizozemskega slikarja Fransa Halsa. V ozadju lahko vidimo občinstvo, ki si zvedavo ogleduje ženske pri delu. The Observers je alegorija situacije, ko so nizozemske čete stražile varno območje Združenih narodov v Srebrenici in pozabile reagirati, ko je bilo na tisoče Bosancev poklanih.
Tretji del projekta, Washing Up je prestavljen v javno pralnico v Istanbul. Bajevićeva z ženskami - moškim je vstop v pralnico prepovedan - pet dni drgne zavese, popisane s Titovimi slogani in citati. Voda, v kateri jih umivajo, ni čista, zato so z vsakim drgnjenjem bolj umazane in raztrgane. Po pranju, zavese obesijo, da se osušijo, Titovi slogani o solidarnosti, so komaj berljivi ali pa so popolnoma izginili. V vseh treh dokumentarcih nastopa umetnica sama, a ni središče dogajanja, bosanskim begunkam se preprosto pridruži pri delu.
V posebni zatemnjeni sobi muzeja je dobil prostor fotografski Haiku. Projekt, ki je nastal leta 2005, odpira nove smernice v ustvarjanju Bajevićeve. Fotografije govorijo same zase, brez naslavljanj. V tem delu ni pripovedovalca, ne gre za mis-en-scene. Haiku je pravzaprav projekcija fotografij, slide show. Slidi so s pomočjo dveh projektorjev sestavljeni iz dveh delov – spodnjega in zgornjega. Oba dela oziroma obe fotografiji sta lahko vsak zase samostojna stvaritev, prikazovanje obeh skupaj pa ju poveže v celoto.
Zgornje mrke fotografije so s potovanj preteklih let. Spodnji del pa tvorijo približki rjave Donave, posneti nekje z obrežja. Vsaka fotografija ima odrejenih nekaj sekund, nato jo zamenja druga. V teh nekaj sekundah gledalec fotografijo vsrka, pravzaprav se mu zareže v možgane. Projekcijo spremlja glasbena podlaga, ki jo ustvarjajo šumi in zamolkli koraki. Vsaka osma fotografija prikazuje Kosovo.
Zdi se, kot da umetnica nosi podobe svoje domovine s seboj. Fotografije, ki jih je posnela na potovanjih, delijo vzdušje s tistimi iz domovine. Kot da bi jo kraji in ljudje spomnili na otroštvo. So mrke, žalostne, skoraj brutalno realne. So izseki, momenti iz življenj ljudi s periferije. Ne gre za portrete, v objektiv so ujeti ljudje pri nekem dejanju, v določenem stanju. Nekatere fotografije so le arhitekturne. Ampak tudi te puščajo grenak realen okus.
Veliko kritikov Bajevićevo prišteva med tiste bolj angažirane sodobne umetnike, sama pa upa, da njena dela vsebujejo umetniški element - rado se namrečmzgodi, da v angažirani umetnosti angažiranost preseže umetnost, ki se nekje izgubi. Razstava v Moderna Museetu ima močan osebnostni pečat. Umetnica se grobo dotika socialno-politične tematike, loteva se tem, ki so svet pretresle in pustile madeže v ljudeh.
V videih pripoveduje zgodbe, ki gledano le po dokumentarni plati niso ravno visoko nad nivojem, vendar pa za njimi stoji močno sporočilo. Vsaka njena stvaritev je povezana z njenim domom, s situacijo v Bosni, tudi če je posneta na drugem koncu sveta. Podobe domovine je umetnica ponotranjila, povsod jih na novo spoznava, išče podobnosti. Bolečo usodo Bosancev skozi svoje delo zdaj subtilno zdaj odkrito realno sporoča svetu.
Veliko časa ob Bajevičevi v Štokholmu preživela Maja Krajnc.