Sreda, 16. 11. 2005
BIGor
Težko se je kosati s slavo in uspehom Franz Ferdinand, ki pa niso edino ime, na katero so ponosni pri založbi Domino. Ta prepričljivo obdrži pri življenju marsikatero glasbeno ime, hkrati brska za novimi ter jih nosi v svet glasbe in vsega, kar sodi zraven. Med njimi je tudi glasgowski kvartet Sons and Daughters, na katerega so založbo Domino opozorili rojaki Franz Ferdinand...
... Njihov eklektični rock, ki mu je težko prilepiti naziv kakšne posebne žanrske struje in ki ga je nemogoče pripisati na spisek novodobnih rivavlistov, je preplet folka, countryja, bluesa, westerna s punkom in številnimi popunkovskimi detajli, pa naj bodo to postpunkovski, alter-rockovski ali tako imenovani indie rockovski obrazci. Sons and Daughters se k tradiciji zatečejo le za toliko, da postavijo rudimentarne stebre, ki pa jih utrdijo s prepoznavnimi elementi, pobranimi s krožnikov Violent Femmes, Nicka Cava & The Bad Seeds, Stooges, Gun Club, Pixies, PJ Harvey, Patti Smith, Billyja Bragga, 16 Horsepower in še koga... (v celoti...)
RADIO ŠTUDENT sreda, 16. 11. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00
SONS AND DAUGHTERS − The Repulsion Box (Domino, 2005)
*Težko se je kosati s slavo in uspehom Franz Ferdinand, ki pa niso edino ime, na katero so ponosni pri založbi Domino. Ta prepričljivo obdrži pri življenju marsikatero glasbeno ime, hkrati brska za novimi ter jih nosi v svet glasbe in vsega, kar sodi zraven. Med njimi je tudi glasgowski kvartet Sons and Daughters, na katerega so založbo Domino opozorili rojaki Franz Ferdinand. Še preden je skupina pristopila k Dominovi družini, je konec leta 2003 izdala mini-album Love The Cup pri ameriški majhni založbi Ba Da Bing! in ga pol leta kasneje, sredi lanskega leta, reizdala in tako pristopila k londonski kompaniji Domino. Z njim se je skupina Sons and Daughters prebila v ospredje mlade generacije skupin, čeprav ne gre spregledati dejstva, da je skupino ustanovila Adel Bethel, danes bivša članica Arab Strap. Zamišljeno idejo je oblikovala v krogu še treh glasbenikov, ki je letos kot pol-fantovski, pol-dekliški bend izdal uradni prvenec pod naslovom The Repulsion Box. Tisti, ki skupino že poznate po omenjenem mini-albumu ali kakšnem singlu, boste priča nazornemu napredku in pozitivnemu razvoju skupine pri iskanju lastne govorice.
Kvartet Sons and Daughters je po uvodnem mini-albumu Love The Cup sredi lanskega leta objavil tudi singel s skladbo, naslovljeno Johnny Cash, in iskreno razkril pomemben del navdiha. Z mračnimi življenjskimi temami, a s srčno glasbo, v kateri se zapuščina ameriške glasbe zliva s keltsko in škotsko krvjo, je nastal album, za katerega je še posebej odgovoren producent Victor Van Vugt, dobri studijski znanec Nicka Cava, PJ Harvey, Walkabouts, Micka Harveyja in še koga. Skupini je dal poseben pečat. Njihov eklektični rock, ki mu je težko prilepiti naziv kakšne posebne žanrske struje in ki ga je nemogoče pripisati na spisek novodobnih rivavlistov, je preplet folka, countryja, bluesa, westerna s punkom in številnimi popunkovskimi detajli, pa naj bodo to postpunkovski, alter-rockovski ali tako imenovani indie rockovski obrazci. Sons and Daughters se k tradiciji zatečejo le za toliko, da postavijo rudimentarne stebre, ki pa jih utrdijo s prepoznavnimi elementi, pobranimi s krožnikov Violent Femmes, Nicka Cava & The Bad Seeds, Stooges, Gun Club, Pixies, PJ Harvey, Patti Smith, Billyja Bragga, 16 Horsepower in še koga. Prav v lucidno dobro spakirani vibri albuma The Repulsion Box je posebna zasluga Victorja Van Vugta. Znal je uloviti pestrost posnemanja Sons and Daughters in je ukradene ali z dobrim namenom sposojene in premeščene koščke mozaika zaokrožil v celoto. Iz albuma The Repulsion Box je naredil nadgradnjo prvega mini-albuma Love The Cup in skupini na široko odprl vrata v prihodnost. Kvartet se je poslovil od preskakovanja iz enega vzdušja v drugega, iz svetlega v mračnega, iz negativnega v pozitivnega ter zavrgel grobo skakanje od enega vira navdiha k drugemu.
Plošča The Repulsion Box namazano teče in preseneča z močnimi skladbami, ki jih vodi Adel Bethel, ko pa se ji na mikrofonu pridruži še Scott Paterson, dobijo njihove skladbe še boljšega vetra in nas ne puščajo ravnodušne. Če bo skupini uspelo po prvencu izpiliti razpoznavno glasbeno govorico, ki se bo zrelo poslovila od unikatnega parafraziranja in bo znala izkoristiti glasbeno zapuščino za lastno mojstrovino, bo pomenilo, da ni zaspala na doseženih slavolokih. Vsekakor obstaja veliko upanje, saj ne le da smo priča opaznemu napredku med mini-albumom in uradnim prvencem, priča smo tudi vrli energiji, ki nikakor ni podobna artističnemu blefiranju razvpitih alter-zvezdnikov Arcade Fire. Tekma se je začela!
BIGor
Komentarji
komentiraj >>