Že v uvodni razpravi Sovraštva do glasbe nam Pascal Quignard z raznimi mitološkimi liki dokazuje, da je bila zvočnost že od nekdaj pogubna, povezana z nasiljem, podjarmljanjem, zastrupljanjem duše in celo s smrtjo. V zbirki esejev francoski pisatelj potuje od antične pogubnosti glasbe pa vse do glasbe, ki zastruplja v modernih nakupovalnih središčih. Zvočnosti je po pisateljevem mnenju povsem nemogoče ubežati, saj »ušesa nimajo vek«.

Že v uvodni razpravi Sovraštva do glasbe nam Pascal Quignard z raznimi mitološkimi liki dokazuje, da je bila zvočnost že od nekdaj pogubna, povezana z nasiljem, podjarmljanjem, zastrupljanjem duše in celo s smrtjo. V zbirki esejev francoski pisatelj potuje od antične pogubnosti glasbe pa vse do glasbe, ki zastruplja v modernih nakupovalnih središčih. Zvočnosti je po pisateljevem mnenju povsem nemogoče ubežati, saj »ušesa nimajo vek«.

Naj vas ne presenetijo neglasbeni premori, ki so v tej recenziji zamenjali glasbeno podlago. Poslušate namreč tihi komad Johna Cagea. V Sovraštvu do glasbe je zapisanih kar nekaj razmšljanj, ki tudi tišini podeljujejo negativno konotacijo. Pisatelj sliši tudi zvok tišine. Tišina je ritmična. Predstavlja le način za izvabljanje novega zvoka. Vendar pa, če mu je na drugi strani ponujena glasba, pisatelj preferira tišjo možnost. V enem izmed esejev je zapisal: »Slovo mi bodo izrekli, če bodo molčali.«

Poslušalca definira kot plen, ki se ga polasti glasba in ga zmanipulira. Himne, hvalnice, godbe in družinske pesmi služijo le podjarmljanju ljudi in vzpostavljanju kolektivnega duha, ki je neizbežen element vsake ideologije. Glasbo kot poslušanje povezuje s poslušnostjo, ujetostjo v past, ki je nasilna in proizvaja nasilje. Otrok je slišanju podvržen že pred rojstvom. V maternici ga ovija neka topla sonata. Odmik od zvočnega je nemogoč.

Še najzanimivejši izmed esejev je naslovni – Sovraštvo do glasbe – v katerem povezuje glasbo z nacizmom. Glasba je edina med umetnostmi sodelovala pri iztrebljanju Judov med letoma 1933 in 1945. Je edina med umetnostmi, ki se je sprijaznila s taborišči, lakoto, bolečino, ponižanjem in smrtjo. Schubertova, Wagnerjeva in Brahmsova doneča glasba je v taboriščih umorila dušo in tako priklicala še hitrejšo smrt.

Romaneskno nas je Quignard prepričal že z v slovenščino prevedenima Teraso v Rimu, za katero je leta 2000 prejel nagrado Francoske akademije, in Skrivnim življenjem. Letos pa so se pri Študentski založbi odločili v zbirki Koda predstaviti še njegovo esejistiko. Deset razprav o pogubnosti glasbe je prevedla Suzana Koncut, spremno besedo pa je zapisal Mladen Dolar. V kolikor nas je pisatelj vsaj malo prepričal z romanoma, pa nas po esejistični plati razočara.

Zbirka esejev je nadaljevanje Quignardove prve knjige esejev o glasbi iz leta 1987 - Učna ura glasbe. Sovraštvo do glasbe deluje kot nekakšen mozaik stapljajočih se fragmentov. Pisatelj staplja prav vse. V svoj mozaik vključuje zgodovino - kar je sicer tudi značilnost njegovih romanov - mitologijo, tu in tam navrže citat ali anekdoto znanega misleca, filozofa, vsake toliko pa se pojavljajo tudi čisto fiktivne vmesne vrstice.

Njegova razmišljanja so razdrobljena, polna mašil, in skoraj nemogoče jih je tekoče prebirati. Ponekod lahko zaznamo tudi paradokse med posameznimi razpravami ali deli razprav. Te poskuša prekriti ali razrešiti s kratkimi udarnimi avtorskimi stavki. Svoje razprave Quignard prenasiči z raznoraznimi podatki - prekomerni podatki delujejo kot mašila. Pisatelj želi prav vsako negativno stvar povezati z glasbo. Tako na primer pravi, da angleški zvonec, bell, izhaja iz latinske besede bellum, ki pomeni vojno.

Vredno je omeniti, da je pisatelj desetletja prebiral rokopise pri francoski založbi Gallimard, svojo strast do branja pa neguje še zdaj, kar se odraža tudi v njegovih esejih. Ti delujejo kakor fragmenti njegovih branj. Zdi se, kakor da je pisatelj prebrane fragmente ponovno zapisal in glede na vsebino razdelil med deset esejev ter jih poimenoval razprave.

Torej, dragi poslušalci, pazite se pogubnosti glasbe! V uteho pa naj vam izdam malce presenetljiv podatek. Quignard, ki ga je glasba ziritirala do tolikšne mere, da ji trmasto oporeka na dvestotih straneh, je bil do leta 1994 predsednik mednarodnega festivala baročnega gledališča in glasbe v Versaillesu.

Skozi eseje se je prebijala Maja Krajnc.