Nedelja, 27. 11. 2005
Nesha
Osem let je preteklo, odkar je psihadelična dub zasedba African Head Charge posnela svoj zadnji album, naslovljen Sankofa. Sedaj nas vnovič oplaja s svojimi sočnimi ritmi in eksotičnim gruvom, ki je tradicionalen in sodoben hkrati, njegov glavni krivec pa ostaja tolkalist Bonjo Iyabinghi Noah. Ker nosi ta zasedba v sebi priokus preteklosti, bi se bilo vredno nekoliko pomuditi v njeni zgodovini. Vse skupaj se je začelo v zgodnjih osemdesetih, ko sta Bonjo in ustanovitelj napredne britanske založbe On-U Sound, Adrian Sherwood, pričela z dolgoletnim in plodovitim druženjem. Osnovala sta nekakšen imaginarni bend, ki se je ponašal s perspektivnim Bonjovim bobnanjem ter zvitimi in nenavadnimi Adrianovimi producentskimi prijemi. Leta 1981 je nastopil prvi album, My Life In A Hole In The Ground ... (v celoti...)
Radio Študent
glasbena redakcija
nedelja, 27.11. ob 19.00
TOLPA BUMOV
African Head Charge: Vision of a Psychedelic Africa (On-U Sound, 2005)
*Osem let je preteklo, odkar je psihadelična dub zasedba African Head Charge posnela svoj zadnji album, naslovljen Sankofa. Sedaj nas vnovič oplaja s svojimi sočnimi ritmi in eksotičnim gruvom, ki je tradicionalen in sodoben hkrati, njegov glavni krivec pa ostaja tolkalist Bonjo Iyabinghi Noah. Ker nosi ta zasedba v sebi priokus preteklosti, bi se bilo vredno nekoliko pomuditi v njeni zgodovini. Vse skupaj se je začelo v zgodnjih osemdesetih, ko sta Bonjo in ustanovitelj napredne britanske založbe On-U Sound, Adrian Sherwood, pričela z dolgoletnim in plodovitim druženjem. Osnovala sta nekakšen imaginarni bend, ki se je ponašal s perspektivnim Bonjovim bobnanjem ter zvitimi in nenavadnimi Adrianovimi producentskimi prijemi. Leta 1981 je nastopil prvi album, My Life In A Hole In The Ground, in sicer kot odmev na takratno novorojeno plato Briana Ena in Davida Byrna, naslovljeno My Life In The Bush Of Ghosts, ki je tedaj požela precejšen uspeh spajajoč elektroniko in zvoke tretjega sveta. Album My Life In a Hole In The Ground, ki je ponujal vizijo o psihadelični Afriki iz prve roke, se je tako oglasil z druge strani - da ne rečemo temne - in povedal zgodbo tretjega sveta po svoje. Že v samem začetku je African Head Charge sledil svojeglavim glasbenim vzgibom, težeč k osvobojenosti od tradicionalnega ritma, vendar ne tako, da bi mu skušal pobegniti, temveč ga je raje nadgradil. Bistroumni in spontani improvizacijski vložki so dodali že tako hipnotičnemu afriškemu pulzu neizmeren flow, sem in tja obarvan z odmaknjenimi ter popačenimi vokalnimi sampli in drugimi zvoki pogosto neznanega ali pa vsaj neprepoznavnega izvora. Če uporabimo slikovito metaforo za njihov nenavadni slog, potem bi lahko rekli, da je celotna zadeva dajala vtis nečesa, kar bi lahko spominjalo na zadete afriške slone, majave od vročine in prepuščene sanjavim halucinacijam. Po teh prvih poskusih sta sledila še albuma Enviromental Studies in Drastic Season v naslednjih dveh letih. Nato pa je prišlo obdobje sprememb: bend namreč, ki je doslej še vedno deloval nekako virtualno in še ni izvajal živih nastopov, se je prelevil v pravo pravcato delujočo zasedbo, ki se je odtlej lotila tudi turnej po Evropi in pustila za sabo še nekaj ploščkov – npr. Off The Beaten Track, Songs of Praise in Akwaaba. Ob tem se je zasedba bolj ali manj spreminjala, med drugimi so bili njihovi člani tudi Prisoner, Crocodile, Junior Moses ter Sunny Akpan.
O danes predstavljanem, novem umotvoru, po imenu Vision of a Psychedelic Africa, bi lahko rekli, da se še vedno vztrajno napaja iz starih dubovskih korenin, ob tem pa daje vtis, da skuša svoje izročilo jamajške počasnosti ves čas presegati z dinamičnim zvočnim zapolnjevanjem. To ji uspeva s kombinacijo odigranih in nasnetih ritmičnih elementov, ki že znano prevlečejo z neznanim, čudnim in prijetno odtujenim. Psihadelični imidž, ki si ga ta godba nadeva, se poraja predvsem iz mojstrskega Sherwoodovega produciranja, ki nasuje v sicer ohlapno zvočno strukturo, polno majhnih in subtilnih dogodkov, ki silijo enkrat v ospredje, drugič pa se komaj opazno skrivajo nekje v ozadju. Zvočna slika tako neprestano poplesuje v trdno zakoreninjenih ritmih, vendar osvobojena neprestanega ponavljanja in zbujajoča mnogo raznolikih barv, ki poslušalca omamijo s težko zapopadljivimi vzorci, kakor pri kaleidoskopu. Ob vsem tem se kdaj pa kdaj zasliši tudi zvončkljanje klavirja ali prihuljeno godrnjanje kakšnega analognega sinta, kitarsko pobrkljavanje in seveda neprestano izživljanje z vokali v taki ali drugačni obliki. Plošček se ležerno sprehodi po nekoliko zapsihiranih pokrajinah, z neumornim pulzirajočim pogonom odličnega Bonjota, katerega bobnanje prav zares spominja na starodavne afriške obrede in prežame plato z mogočnim nabojem, ki ima že sam po sebi sporočilno vrednost, ali kakor pravi Bonjo v enem od komadov: »Drumming is a language.« Pa še kako je res.
Pripravila Neža
Komentarji
komentiraj >>