Nedelja, 27. 11. 2005
Točno teden dni po mednarodnem dnevu otroka, se z našo oddajo posvečamo témi, ki ni ravno otroška, se pa otrok dotika. Otroci, ki so »naše največje bogastvo«, za to svojo dragocenost velikokrat izvejo, ko že vstopijo v odrasla leta, nekaterim pa sploh nikoli ni dano, da bi kdaj slišali tovrstno prijazno besedo. Za iskanje zadušenih primerov ni potrebno odriniti na Kitajsko; lahko se ozremo v domače ljudsko pesemsko gradivo in se potopimo v opevanje detomorov... (v celoti...)
Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule: 27. 11. 2005
DETOMORILSKE PESMI
*Točno teden dni po mednarodnem dnevu otroka, se z našo oddajo posvečamo témi, ki ni ravno otroška, se pa otrok dotika. Otroci, ki so »naše največje bogastvo«, za to svojo dragocenost velikokrat izvejo, ko že vstopijo v odrasla leta, nekaterim pa sploh nikoli ni dano, da bi kdaj slišali tovrstno prijazno besedo. Za iskanje zadušenih primerov ni potrebno odriniti na Kitajsko; lahko se ozremo v domače ljudsko pesemsko gradivo in se potopimo v opevanje detomorov.
Za začetek prisluhnimo pesmi Dobro jutro, Rozka zala, ki govori o mladi mamici, ki je svojega sinčka utopila. Fant – se pravi oče otroka – dekle prekolne in jo prepusti vislicam. Pesem nosi v sebi spomin na detomorilko, ki je bila 22. oktobra 1766 v Ljubljani obglavljena zaradi svojega nematerinskega dejanja.
CD: Od Ribnice do Rakitnice, št. 32: Dobro jutro, Rozka zala
Pesem Dobro jutro, Rozka zala, ki smo jo pravkar slišali je bila posneta v Gorenjih Lazih 1965. leta. Posneta je bila kar sto let po tem, ko je bila prvič zapisana, hkrati pa dvesto let po ljubljanskem dogodku, ki naj bi ga opevala. Od kod trdoživost pesmi, ki ne sodi niti v področje religije niti v letni krog šeg, torej v nobeno sfero družbenega urejanja, ki zahteva delo na kontinuiteti? Morda je ljudi skozi stoletja privlačil moralni konec zgodbe. Morda pa tudi nekaj drugega…
Recimo, da ljudsko pesem za hip postavimo v pozicijo popularne pesmi danes. Kaj ljudje najrajši poslušamo? Tisto, kar nam je znano, domače, s čimer delimo mnenje. V povprečju so najuspešnejše popevke, kjer brsti ljubezen, srečna ali nesrečna, in kjer nastopajo sami manekenski nadljudje. Ljudje radi poslušamo in prepevamo tisto, kar si želimo, da bi se v našem življenju izpolnilo, pa se nikoli ne bo. Pesem lahko služi za izživetje nerealnega. Hm. Ali smemo v ta princip poriniti tudi detomorilske ljudske pesmi? Si lahko privoščimo to neokusnost?
Pomislimo na pesem Dobro jutro, Rozka zala. Mati pokonča sinčka. Zakaj sina in ne hčerke? Večina detomorilskih ljudskih pesmi (če ne vse) za morilko novorojenega otroka obdolži mater (mater, ki je otroka 9 mesecev v sebi nosila, nato pa še krvavo rodila), otrok pa je moškega spola. Ali se vam ne zdi to klasična freudovska situacija? Ženska kot večna nevarnost moškemu in njegovi moškosti? Detomorilski motiv je možno speljati v okvire družbene konstrukcije spolov: v patriarhalni družbi se morajo moški potrjevati tako, da se odcepijo od matere, ki je njihova prva skrbnica in s katero so bili v začetku zvezani v varno celoto. Ker v takšni družbi moški obstaja samo kot nasprotje ženski, njegovo odraščanje poteka po večjem odpovedovalnem principu kot odraščanje deklet. Redukcionistična logika moške prisili, da se začno potrjevati v področjih, ki so nasprotna tistim, ki jih zastopa mati, torej predvsem področjem »hladne racionalnosti« in nasilja – ki so nasprotje nežnosti in skrbi. Moški je vržen v tok trga delovne sile in mora splavati, kot je splaval njegov oče.
Zakaj smo vam napletli vse to? Želimo vam namigniti, da so se detomorilske pesmi najbrž ohranile tudi zato, ker nosijo v sebi določen čustveni naboj. Moški in ženske so jih čutili za svoje, pa ni nujno, da so zato sami ubijali ali bili ubiti. Lahko, da so imeli izkušnjo metaforičnega detomora, izkustvo odraščajočega odceplanja od matere, možno pa je tudi, da tega niso doživeli, pa so si nadvse želeli, da bi se zgodilo.
Z današnjo oddajo nismo hoteli zanikati detomorov v slovenski preteklosti, želeli pa smo opozoriti na dejstvo, da vsaki ljudski pesmi ne moremo pripisati funkcije zgodovinskega dokaza. Vedeti moramo, da se neka duhovna kultura ohranja, če ustreza psihičnim potrebam posameznikov, ki jo prenašajo.
Prisluhnimo za konec znameniti pesmi Šla bom na goro vísoko. Po nekaterih interpretacijah je detomorilska, z našim novim pogledom pa bi jo lahko razložili tudi kot pesem o materinski ločitvi od otroka, ki mora zrasti v moža. Posnetek prihaja iz Zapotoka v Ribniški dolini in datira v leto 1997. Zanimivo je, da izpoved v prvi ženski osebi prepeva moški trio. Kakšna asociacija?
CD: Od Ribnice do Rakitnice, št. 37: Šla bom na goro visoko
Zala Pezdir
Komentarji
komentiraj >>