Osrednji del oddaje bo namenjen podrobni predstavitvi dveh knjig, ki sta izšli prejšnji mesec. Prva je knjiga Vlaste Jalušič Kako smo hodile v feministično gimnazijo, ki jo je izdala založba *cf. Druga pa je knjiga iz zbirke MediaWatch Mirovnega inštituta z naslovom Njena (re)kreacija.
NJENA (RE)KREACIJA
Ste se kdaj vprašale, kaj vas vedno znova vleče k prebiranju ženskih revij? Ali pa morda zakaj vam gredo tako zelo na živce? Morda si boste odgovorile: Ja, včasih se je fino malce oddahniti, prelistati takšno lahkotno branje, kot je kakšen test, ali vas vaš partner vara. In se spotoma seznaniti še s kakšnim koristnim nasvetom - npr. kako prikriti kakšno telesno hibo ali poudariti kakšen lepši del telesa. Pa kje kupiti najbolj seksi spodnje perilo. Skratka, ženske revije so vir učenja tehnik in veščin, kako dandanes biti oz. postati ženska. To je vsekakor del odgovora na zastavljeno vprašanje.
Drugi del odgovora pa lahko prav gotovo najdete v pred kratkim izdanem zborniku Mirovnega inštituta s pomenljivim naslovom Njena kreacija oz. Njena rekreacija. Gre za šest zanimivih prispevkov raziskovalk mlajše generacije, ki so - da tako rečem - nekoliko bolj temeljito prelistale ženske revije na slovenskem trgu - Našo ženo, Jano, Modno Jano, Glamur, Cosmopolitan in revijo Moj malček. Ugotovitve so več kot zanimive, čeprav niti ne presenetljive?
Če naštejem le nekaj najbolj očitnih: ženske revije gradijo na videzu, nekem lepotnem idealu, in nam pravijo, da ga lahko dosežemo in smo srečnejše, če le uporabimo najnovejšo kremo, pravo znamko parfuma in obleko po zadnji modi. Moda, lepota in seks so v središču ženskih revij. Skozi nenehno usmerjanje pozornosti nase si ženske torej lahko nenehno spreminjamo identiteto, dosežemo vedno še nekaj novega, kar nas bo osrečilo. Ženske revije so polne prikritega oglaševanje, kar razkriva interese kapitala in povezave različnih kapitalov. Večina ženskih revij ima ženske urednice.
Ženske revije torej konstituirajo sodobno žensko kot potrošnico. Skozi nenehno opozarjanje na nego lastnega telesa in videza jo napeljujejo na nakupovanje - ali kot zapišejo v uvodniku: Identiteta bralke kot potrošnice se oblikuje s konstruktom ženske kot estetskega spola. Ne glede na njeno družbeno vlogo ali položaj, znanje, potrebe in želje je pomembno, da nenehno skrbi zase in za druge. Tako so ženske revije - katerih začetki sicer segajo že v 17. stoletje k meščanskemu srednjemu razredu - prerasle v uredniško-oglaševalske sisteme. Podoba sodobne ženske, kot se nam izriše skozi mehanizme poznega kapitalizma je torej uspešna ženska in neodvisna potrošnica, ki zaradi težnje po doseganju idealnega tipa ženske, kot ji ga sugerirajo revije, prostovoljno sodelujo v lastnem podrejanju. Kot v svojem prispevku poudari doktorica Majda Hrženjak - sicer tudi urednica zbornika - so v ženskih revijah ženske sredstvo in cilj oglaševanja. Paradoks tovrstnega oglaševanja pa je, da so oglasi narejeni tako, da predpostavljajo moški pogled. Torej se ženska vedno opazuje od zunaj, biti mora taka, da bo ugajala moškemu. Kot še poudari avtorica, je v sodobni kapitalistični družbi ženska nadzorovana, podrejena in disciplinirana ravno pri skrbi zase, pri negi svojega telesa, zdravja in lepote..
Seveda se pojavlja očitno vprašanje. Zakaj ženske meni nič tebi nič takšno podrejanje sprejemamo oz. zakaj se mu ne upremo? Kot s pomočjo Foucaulta ugotavlja M. Hrženjak, discipliniranje - ki se izvaja v obliki kozmetičnih posegov, nege in dekoracije - daje ženskam svojevrsten užitek. In še več, celo občutek moči, avtonomije in ženskosti, torej določene identitete. Discipliniranje ženskosti tako poteka skozi discipliniranje telesa, ki sovpada z ženskim užitkom, kar je, kot zaključi Hrženjak - nadvse prefinjen oblastni mehanizem in najbolj ekonomična oblika nadzora in regulacija ženskosti.
KAKO SMO HODILE V FEMINISTIČNO GIMNAZIJO
Slišali ste predstavitev knjige Njena (re)kreacija, še vedno ostajamo v rubriki Knjižna kobilica, vračamo se h knjigi, o kateri je v prejšnji oddaji govorila njena avtorica Vlasta Jalušič. Knjiga, izdala jo je založba *cf., je rezultat raziskave z naslovom Neodvisne ženske skupine v Sloveniji od 1980 do 1995. Pri njenem nastanku je z Vlasto Jalušič sodelovala skupina raziskovalk z Mojco Dobnikar na čelu.
S knjigo Kako smo hodile v feministično gimnazijo smo dobili dokument o delu zgodovine ženskega gibanja v Sloveniji, sicer razmeroma kratkem, a še kako pomembnem razdobju – gre za 80. leta in začetek 90. let prejšnjega stoletja. Čeprav metodološko ni zastavljena kot zgodovinska razprava, v uvodni študiji in v dvanajstih intervjujih, ki ji sledijo, izvemo tudi povsem konkretna zgodovinska dejstva, npr. da je 3. aprila 1985 v Ljubljani v klubu K4 potekal ženski večer, ki je bil formalna ustanovitev skupine Lilit. Skupaj s podatki o intervjuvankah in preglednico ženskih skupin dobimo dovolj izčrpne informacije o tem obdobju, ne da bi se nam bilo treba prebijati skozi strani in strani suhoparnega opisovanja in naštevanja. Priznati je treba, da je intervju oblika, ki je prijazna do bralke in bralca; seveda pa so se avtorice zanj odločile zaradi nečesa drugega – zaradi tega namreč, ker omogoča posredovanje pogledov in doživljanj akterk takratnega gibanja, s čimer dobimo bolj pluralno in neposredno sliko tistega časa.
Intervjuji z nekaterimi protagonistkami ženskih skupin iz 80. in z začetka 90. let prejšnjega stoletja dajo knjigi bolj eksplicitno oseben pogled in sočnost, uvodna študija Vlaste Jalušič pa takratno feministično gibanje umesti v kontekst novih družbenih gibanj in v širši kontekst »zloma« komunizma. Težišče njene razprave so prav 80. leta. Kot ugotavlja Vlasta Jalušič, se zasluge za »zlom« komunizma v Sloveniji pripisuje v glavnem t.i. slovenski pomladi in komunističnim reformatorjem, na nova družbena gibanja se pri pisanju zgodovine pozablja, še toliko bolj pa na feministično gibanje oziroma na prispevek žensk Lahko bi rekli, da to odslikava položaj feminističnih iniciativ znotraj samih novih družbenih gibanj. To, da so bile te iniciative vedno sprejete z nelagodjem in da so bile od vseh pobud najmanj dobrodošle, je v razpravi večkrat povedano. Ob že omenjenem ženskem večeru v klubu K4 na primer je to nelagodje preraslo v sovražne izpade, in to samo zato, ker moški niso imeli vstopa. Za »politiko zaprtih vrat« so se odločile, da bi dosegle drugačno dinamiko od mainstream razmerij in presegle tradicionalne hierarhije, pravi Vlasta Jalušič.
Kljub svojemu specifičnemu položaju ali pa morda prav zaradi njega je feministično gibanje 80. let bistveno prispevalo k pluralizaciji političnega prostora. Brez političnega delovanja feministk ne bi bilo Urada za enake možnosti. Ohranile so pravico do splava. Odprle so nove teme, izrazit primer je tema nasilja v družini. Za njimi ostaja vrsta publikacij, npr. posebna številka Časopisa za kritiko znanosti Abortus, pravica do izbire. Njihovo delovanje je danes vidno tudi v nevladnih organizacijah, ki so izšle iz takratnih ženskih skupin.
To je le nekaj od poudarkov knjige. Vlasta Jalušič v svoji študiji govori še o marsičem drugem. Tako piše o vplivu novega feminizma v Jugoslaviji na nastanek skupin v Sloveniji in delno zajame tudi zgodovino jugoslovanskih ženskih skupin. Potem analizira vzroke za nastanek feminističnih iniciativ, kot je bila na primer potreba po kritiki dominantnega državnega feminizma. Posveti se dinamiki znotraj skupin in med skupinami itn. Pri tem se dotakne vprašanja razmerja med teorijo in aktivizmom. Na tej točki in tudi drugje se študija in intervjuji lepo dopolnjujejo. Darja Zaviršek na primer govori o tem, kako feministično gibanje potrebuje aktivistično delo, ker brez njega o gibanju niti ne moremo govoriti. Obenem gibanje ne more obstati brez teoretskega dela. Povezava med teoretičarkami in aktivistkami, izmenjava mnenj med njimi je po njenem mnenju nujno potrebna. Skupaj z Darjo Zaviršek lahko ugotovimo, da je v zadnjih letih umanjkala prav feministična akcija. Nataša Sukič ponuja enega od odgovorov, zakaj je tako in v čem je razlika med takrat in zdaj. Pravi, da so mladi ljudje, ki prihajajo, na slabšem. V osemdesetih so začele dobesedno iz nič. Karkoli so takrat naredile, je bilo a priori revolucionarno in inovativno. Nekaj feministične akcije tudi danes ne bi škodilo, saj kot opozarja Darja Zaviršek, je za spreminjanje vzorcev v družbi pomembno, da obstaja nekaj skupin, ki so radikalnejše od povprečja.
Knjiga Kako smo hodile v feministično gimnazijo ni samo prispevek k zgodovini ženskega gibanja na Slovenskem in kot tak dobrodošel vir za vse, ki se bodo s temi temami ukvarjale in ukvarjali, ampak je tudi koristen napotek za razmislek o vprašanjih, ki so še danes aktualna, kot je na primer omenjeno vprašanje razmerja med teorijo in aktivizmom. Imam pa dve pripombi. Zmotilo me je malo preveč vztrajno poudarjanje (kar smo videli tudi na tiskovni konferenci), da ne gre za pisanje zgodovine v pravem pomenu besede, da je zajet le del dogajanja, da se hočejo izogniti mitologiziranju itn. Seveda je potrebno povedati, s katere pozicije govorimo, treba je opisati svojo metodo, toda zdi se mi, da tu zveni skorajda kot opravičevanje, ki pa je odveč. Navsezadnje, kdo bo pisal zgodovino ženskega gibanja, če ne ženske same. Druga pripomba se nanaša na intervjuje. Pridružujem se mnenju, ki je bilo povedano na predstavitvi knjige, da bi bilo dobro, če bi bili intervjuji opremljeni z datumom nastanka, in sicer zato ker intervjuvanke semintja izrečejo kaj takega kot »predlani, lani« in potem bralka in bralec ne vesta, na kaj se to nanaša.
Kot je v prejšnji oddaji povedala že Vlasta Jalušič, so med raziskavo zbrale obsežno dokumentacijo, ki je zdaj na voljo tudi javnosti. Po njej bo mogoče brskati v knjižnici Mirovnega inštituta, ki naj bi začela delovati predvidoma konec novembra.
IZJAVA MESECA
Režiser Janez Lapajne nam takole razkriva, kaj je zanj prava ženska:
Tako kot je dober akt vedno lepši od tjavendan pišmeuhovsko nametanega kolorita, je tudi ženska zmeraj lepša od tiste, ki se trudi biti nekaj drugega. Feministke so vedno smešne, v negativnem smislu. Uboge. Tako neženske so, podobne butastim cagavim dedcem. Nič drugačne niso kot mačistični in šovinistični brezvezniški fičfiriči, ki v bistvu delujejo kot cmerave babe.
Svojevrstne izjave so postale naslovnice Delove priloge Polet. Ko je priloga začela izhajati, so se pohvalili, da oni ne bodo plehki kot nekatere druge moške revije. Predvidevam, da zato na začetku na naslovnico niso dajali žensk. Potem pa so se prav potiho prikradle tja, nage babe namreč. Poletu je uplahnil pogum in je klonil. Na njegovi naslovnici zdaj iz tedna v teden gledamo neke kvaziumetniške akte, ki večinoma kažejo zgolj dele ženskega telesa, po možnosti brez glave.
Komentarji
komentiraj >>