»REVOLUCIJA NAPRODAJ«

V pokojni Jugi je bil današnji dan velik praznik. Slavili smo Dan republike kot spomin na veličastni dogodek leta 1945, ko je jugoslovanska ustavodajna skupščina tudi formalno demontirala monarhijo in razglasila Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Bili so to lepi časi in nemalo jih je danes tudi v naši samostojni državici, ki se jih še vedno radi spomnijo. Le kdo bi jim očital? Kljub bolj klavrni materializaciji se ideali Titove Jugoslavije v novodobnem dehumaniziranem kapitalističnem vsakdanu zdijo svetlejši, pravičnejši in srce bolj božajoči kot kdajkoli poprej.

No, tako se je zdelo, dokler ni nekaj dni pred slavnim expraznikom hodnikov študentskih domov v Rožni dolini nasmetil kaj čuden letak. Na njem se je dičila podoba pokojnega maršala s titovko in kričečim pozivom k združenju proletariata vseh dežel. Letak nas je vabil, naj »zmagoslavno in ponosno« praznujemo Dan republike. Šur, dajmo! Nakar smo listič obrnili in predvidljivo nagazili na ksihte dežurnega podalpskega ambasadorja vsejugoslovanskega kolektivnega spomina Vanje Alića in njegovih sotrpinov iz prepevajočega zaklonišča. Pod fotko pa kričeč napis, da računajo na nas. Tudi mi smo nanje, kadar smo si zaželili nostalgičnih tripov.

Potem pa drama. Proti dnu letaka se je vil drobnejši napis, da se s pesmijo na ustih in revolucijo v srcih dobimo v grosupeljskem Kongu! Ja, v oni obljubljanski igralniški beznici, ki v marsikakem preprostem ljudskem srcu velja za mondeno zbirališče domačih imenitnežev. No, kakorkoli že, v vsakem primeru je šlo za kazino, eno bolj rafiniranih kapitalističnih oblik cuzanja ne preveč upornih potrošnikov. Na proslavljanje dosežkov komunistične revolucije so nas vabili v dosežek kapitalistične evolucije!

Situacionisti bi na tem mestu zastrigli z ušesi. Resnično, težko bi našli bolj očiten primer rekuperacije, ki je ena temeljnih misli situacionistične teorije. Larry Law v delu »The Spectacle – The Skeleton Keys« pojav razlaga takole: »Če spektakel želi preživeti, mora vršiti socialni nadzor. Potencialno grozečo situacijo lahko rekuperira tako, da bodisi premakne izhodišča bodisi ustvari begajoče alternative ali pa pretečo nevarnost vključi vase, jo s tem naredi varno in jo na koncu celo proda nazaj.« Ali kot so bolj preprosto, a nič manj lucidno prepevali že stari pankerji The Clash v komadu White Man in the Hammersmith Palais: »Ha! You think it's funny? Turning rebellion into money?«

Če komu slučajno še vedno ni jasno. Rokerski častilci dosežkov rdeče revolucije Zaklonišče prepeva so očitno za honorar postali navadni klovni za potrebe vzdrževanja pokornosti kapitalizmu ljubih dronov. Razumete? Revolucija je še enkrat postala samo eden mnogih kapitalističnih potrošnih artiklov; zgolj benigen in za potrebe vnovčljivosti že močno izkrivljen spomin. Zdi se, kot da od nje vedno bolj ostaja le še predstava, da je šlo za en sam velik žur, ki so ga poosebljale pedofilsko seksi pionirke v premajhnih belih bluzicah in kratkih krilcih, z rdečo rutico okrog vratu in titovko na glavi. Kapitalistični sistem se je ubranil še ene nevarnosti, Che Guevara pa v grobu verjetno izvaja veletoče.

Jasno, človek utegne ves razburjen bentiti, kakšne izprijene prostitutke so tile Zakloniščarji, da dosežke naših dedov kar takole za neke bedne fičnike nepooblaščeno reducirajo na snov za potrošniški žur. Nezaslišana perverznost! A po treznem premisleku se zdi situacija drugačna. Za ves naš gnev v resnici ni toliko krivo početje omenjenih popevkarjev. Ne! Osovraženi letak je v nas zgolj vzbudil notranje občutke nemoči, ki nas sicer prevevajo ob soočanju s kapitalistično beštijo. Ne da bi nas vprašala, nam je vzela nekaj, za kar smo mislili, da je zgolj naše. Nakaj, za kar smo mislili, da nas dela drugačne, boljše od nje in da se nas zato boji. Zdaj pa ugotavljamo, da se pravzaprav na vse skupaj podela, ne da bi to sploh vedela.

Ničkolikokrat so dosežki revolucije že prevzeli funkcijo potrošnega blaga. Vendar smo še posebej jezni in užaljeni tudi zato, ker je nesramna pošast tokrat revolucijo ukradla s še posebno lahkoto in nonšalanco. S tem nam je v obraz vrgla nekaj, kar nas je do sedaj morda preganjalo kvečjemu kot temna slutnja. Namreč, opomnila nas je, da je naša revolucija v današnjem času zgolj rezervat pod njenim nadzorom. Če smo ji simpatični, nas uporabi za svoje razvedrilo. Če smo ji zoprni, pa nam pač pusti, da nadzorovano lajamo in verjamemo, da spreminjamo svet. Nevtralizirala nas je in ne bi ji moglo biti bolj vseeno.

Umišljamo si, da smo revolucijo izbrali, ker smo tako hoteli. Nismo je. Vanjo nas je izoliral kapitalistični sistem, da mu nismo v napoto. Bi se šli revolucijo, če bi vedeli, da je pravična? Če bi hkrati imeli gomile cvenka pod palcem, gremo lahko stavit, da bi vam dol viselo! Zdi se, da dandanes revolucija ostane tistim, ki drugega nimajo. Da lahko živijo v iluziji družbene koristnosti in dajo mir. Kapitalizem pa še naprej nemoteno operira po svoje.