Antwerpen, druga polovica šestdesetih let. Na tamkajšnji železniški postaji se prvič srečata pripovedovalec romana in Austerlitz, moški, star 67 let, »domala mladostnega videza in svetlih, nenavadno kodravih las«. Človek brez identitete, človek, ki ne sodi nikamor. Njuno naključno srečanje postane večdesetletno druženje, pogovori vse daljši in razkrivajo vedno več.
Antwerpen, druga polovica šestdesetih let. Na tamkajšnji železniški postaji se prvič srečata pripovedovalec romana in Austerlitz, moški, star 67 let, »domala mladostnega videza in svetlih, nenavadno kodravih las«. Človek brez identitete, človek, ki ne sodi nikamor. Njuno naključno srečanje postane večdesetletno druženje, pogovori vse daljši in razkrivajo vedno več.
Z romanom o Austerlitzu, ki je letošnje leto izšel pri Študentski založbi v zbirki Beletrina in v prevodu Štefana Vevarja, se nemški avtor Winfried Georg Sebald že drugič predstavlja slovenskim bralcem. Pred tremi leti je namreč ista založba že izdala roman Izseljeni, spominsko in biografsko prozo, ki v obliki štirih daljših novel prikazuje življenjske zgodbe štirih tragičnih junakov. V zadnji noveli, naslovljeni po nemškem slikarju judovskega rodu Maxu Aurachu, lahko opazimo zametke teme, ki jo je avtor podrobneje razvil v romanu Austerlitz.
Zgodba o Austerlitzu se pred nami razkriva postopoma. Glavni junak, ki je vseskozi bežal pred samim seboj in lastno usodo, je v liku pripovedovalca, ki bi bil lahko tudi avtor romana, našel zvestega poslušalca. Njegovi spomini nezadržno bruhnejo na dan in se materializirajo v poplavi besed, ki jih pripovedovalec – deskriptor zapisuje brez predaha.
Kakšna je bila torej Austerlitzova usoda? Tik preden so Nemci vkorakali v Prago, ga je materi uspelo posaditi na vlak za Anglijo – t.i. Kindertransport - in mu s tem rešiti življenje. Njegova starša je čakala drugačna usoda. Oče je uspel pobegniti v Pariz, vendar se je za njim zgubila vsaka sled, mati pa je umrla v taborišču Theresienstadt.
Austerlitz, ki je po pobegu odraščal na angleškem podeželju, v družini malce fanatičnega kalvinističnega pridigarja, je vseskozi pazil na to, da ne bi izvedel niti najmanjše podrobnosti o nemški topografiji, zgodovini ali sodobnih razmerah v tej državi. Vseeno pa nastopi čas, ko želi odpahniti vrata v svoje otroštvo. Napoti se v Prago, kjer se prične njegova pot iskanja lastnih korenin in s tem samoiskanja.
Roman Austerlitz zahteva potrpežljivega bralca. Iz neprekinjenega toka besed se počasi izlušči zgodba glavnega junaka, ki je izrisana izrazito dokumentaristično. Realističen, na trenutke suhoparen jezik še dodatno podkrepijo v tekst umeščene fotografije, ki pa jih v slovenskem prevodu žal ni najti, s čimer so založniki grobo okrnili avtorjevo besedilo.
Navkljub vsej dokumentarnosti, pa ne smemo pozabiti, da prebiramo leposlovno delo. Roman Austerlitz je še vedno tudi fikcija oziroma je preplet fikcije in realnosti. Marsikaj v njem je izmišljeno in predelano; tudi lik glavnega junaka, ki je po Sebaldovih besedah nastal iz nič manj kot treh oseb in pol. Podvomiti moramo tudi v resničnega pripovedovalca, ki, pa čeprav bi bil sam avtor romana, v literaturi ne obstaja. Resnični pripovedovalec je namreč vedno le literarni konstrukt.
Roman Austerlitz se tako spretno giblje na meji med realnim in fiktivnim, tematsko in motivno pa ostaja zvest prejšnjim Sebaldovim proznim delom.
Roman je prebirala Kristina Sluga
Komentarji
komentiraj >>